Cankarjev roman Tujci je v določenem delu avtobiografski, saj v osrednji zgodbi umetnika Pavleta Slivarja hitro prepoznamo Cankarjevo usodo na Dunaju. V domačem okolju kipar Slivar nima priložnosti, da bi se ukvarjal z umetnostjo in se preživljal, zato gre na Dunaj. A tudi tam se ne znajde in ga povsod spremlja občutek odtujenosti, kljub temu se celo zaljubi in poroči, občasno opravlja nekatera dela, a bolj obrtniška kot umetniška, kar od Slivarja zahteva konformistično prilagoditev njegovega estetskega čuta. Temu pa se Slivar nikakor noče odreči, ne želi se prilagoditi, ostaja drugačen, tuj, zato se na koncu povsem osami in stori samomor. A Slivarjeva usoda ne pomeni nujno osebnega in poklicnega umetnikovega bega in poraza, kakor se je doslej najpogosteje interpretiral Slivarjev samomor, pač pa lahko opazujemo globoko samospoznanje o lastnem bivanjskem položaju in zavestno odločitev za edino temu položaju primerno možnost. Tujci torej niso povsem odraz pesimističnega fatalizma, pač pa lahko v tem prvem Cankarjevem romanu vidimo daljnosežno napoved sodobnih romanov, ki posebno pozornost posvečajo menjavi različnih literarnih perspektiv, v tem primeru različnih oblik tujosti, z namenom empatičnega vživljanja pisca – in kasneje bralcev – v različne literarne osebe in kontekste.
