Če bi morala z eno samo besedo označiti profesorja dr. Lada Kralja, bi najprej rekla iskrivost, tako tista, ki je sijala iz njegovih oči, kot strokovna vedoželjnost, duhovni vitalizem in optimizem, celo več, neskončno navdušenje nad umetniškimi, zlasti gledališkimi in literarnimi eksperimenti 20. stoletja. Z vedno enako, neustavljivo vnemo je namreč iskal nove gledališke izraze na odru, torej v teatrski praksi, kot teoretično razglabljal in predaval o dramskem ekspresionizmu, futurizmu ali dramatiki absurda. Bil je iskalec novega, drugačnega izraza, zavezan še neizrečenemu in nikoliuzrtemu, ki nas čakata potem, ko se človek osvobodi hrepenenja po lepem in je prignan na rob bivanjskega in duhovnega prepada. Nad takimi brezni groteske, ironije, brezsmisla je poskušal najti skrivne prehode, s katerim naj umetnost dejavno premika vsakokratni čas. In to mu je pogosto uspevalo … Sprejemal je vedno nove poklicne izzive in odkrival nove gledališke odre, suvereno prehajal med številnimi področji, ki so ga v umetnosti zanimala, in menjaval žanre, v katerih se je izražal. Vsepovsod pa je pustil pomembno, neizbrisno sled.
Rodil se je leta 1938 v Slovenj Gradcu, leta 1965 diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter anglistike, potem pa med krajšim službovanjem na AGRFT odšel na podiplomski študij v New York k znamenitemu profesorju Schechnerju, ki je nedvomno najbolj močno vzdramil njegovo strast do umetniškega eksperimenta. Zato ni presenetljivo, da je po vrnitvi v Ljubljano ustanovil Eksperimentalno gledališče Glej, kjer je bil njegov prvi umetniški vodja. Prav tako je skupaj z Ivom Svetino ustanovil Gledališče Pekarna. Krajši čas je deloval kot umetniški vodja ljubljanske Drame, potem pa je leta 1986 doktoriral na temo ekspresionizma v nemški in slovenski literarni vedi in se leta 1987 zaposlil na Oddelku za primerjalno književnost in literarne vede Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je predaval do upokojitve. Izdal je pomembna strokovna dela: Ekspresionizem (1986), Teorija drame (1998) in Primerjalni članki (2006), uredil in s spremno besedo pa je opremil tudi Zbrana dela Slavka Gruma. Za svoje življenjsko, praktično in strokovno delo v gledališču in na področju teorije drame je leta 2020 prejel nagrado Vladimirja Kralja, poimenovano po njegovem očetu. V zadnjem desetletju se je posvetil pisanju leposlovnih del in že za svoj prvenec Kosec koso brusi (2011) je prejel nagrado fabula za najboljšo zbirko kratke proze. Njegove zadnje delo, ki je izšlo letos, je s slutnjo slovesa naslovil Ne bom se več drsal na bajerju.
Bil je dolgoletni član Slovenske matice, in sicer od leta 1998. Leta 1995 je namreč sodeloval na simpoziju Slovenska 30. leta, kjer je nastopil s prispevkom Teatrski škandal zaradi Veselega vinograda, ki je leta 1997 izšel v istoimenskem zborniku. Tudi naslov tega prispevka zgovorno priča o tem, kako je Lada Kralja vedno vznemirjala ne samo odrska praksa, ampak tudi praska, torej živo, živeto gledališče, ki izrašča iz nasprotja, tudi konflikta, ne oziraje se na predpisane estetske kanone, še več, zanimala ga je umetnost, ki te norme ruši, ne da bi ob tem nujno ponujala nove rešitve. V tem je bila njegova veličina tudi kot predavatelja in profesorja – bil je živahen in navdušen nad umetniškimi dosežki 20. stoletja, njihov vnet popisovalec, a nikoli ni vsiljeval svojega pogleda, uveljavljal lastne metode pri razlagi umetniških pojavov ali v ospredje postavljal zgolj svojega razumevanja umetnosti.
Dr. Ignacija Fridl Jarc