Najprej najgloblje sožalje Tonkovim najbližjim – vdovi, dr. Ivi Grgić Maroević,
profesorici italijanistike na zagrebški Filozofski fakulteti, sinovoma Franetu in Jurku ter
bratoma Jakši in Vinku.
Težko je pisati o Tonku Maroeviću v pretekliku. Preteklik namreč nikakor ne ustreza
Tonkovi neskončni radosti do življenja in umetnosti, Tonkovemu iskrivemu duhu in
duhovitosti, Tonkovi odprtosti, radovednosti in radovidnosti, Tonkovemu večnemu nasmehu
in smehu.
Zato, kljubovaje zavesti o Tonkovem odhodu, pišem ta nekrolog v sedanjiku. Večnem
sedanjiku.
Pesnik, umetnostni zgodovinar in prevajalec Tonko Maroević je eden izmed najbolj
plemenitih in lucidnih glasov sodobne hrvaške književnosti ter kulturnega in intelektualnega
življenja, kozmopolit in polihistor, ambasador Združenih kraljestev Renesanse in Baroka v
naših ubožnih časih ter utelešenje Mediterana.
Rodi se v Splitu l. 1941, gimnazijo konča v Splitu, v Zagrebu pa primerjalno
književnost in umetnostno zgodovino. Doktorira s tezo Likovna umetnost v hrvaški
književnosti od moderne do danes.
Zanj je značilna intenzivna medumetnostna korespondenca med literarno in likovnimi
umetnostmi, kar prihaja do izraza tako v poeziji kot v teoretičnih razpravah. Nepregleden je
njegov opus literarnozgodovinskih študij, kot umetnostni zgodovinar pa podpiše dvajset
likovnih monografij. Pogosto analizira tudi dela slovenskih likovnih umetnikov; v zadnjem
času se znova posveča likovni poetiki Andreja Jemca, slikarja, ki mu je še posebej ljub. Je
redni član Hrvaške ter dopisni član Slovenske in Črnogorske akademije znanosti in umetnosti.
Med slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji veliko sodeluje z Milčkom Komeljem.
Njegovi pesniški in intelektualni začetki so zaznamovani s sodelovanjem pri prelomni
hrvaški literarni in filozofski reviji Razlog, ki izhaja v letih 1961–69 in združuje pisatelje in
mislece, rojene na prelomu tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja, tik pred izbruhom druge
svetovne vojne. Gre za uporniško generacijo šestdesetih let, ki – tako kot povsod po svetu –
izpelje pogumno, korenito in daljnosežno spremembo vrednostnega sistema ter junaško
odkriva nove izrazne poti, tudi v smeri avantgardističnih eksperimentov. Utesnjuje jih tako
zadušljiva literarna tradicija kot ideološko dirigirana estetika, na živce pa jim gre tudi
sentimentalni intimizem, značilen za petdeseta leta.
Ker pa se avantgardistična drznost proti koncu sedemdesetih let sprevrže v
formalistični kliše, nekateri razlogovci storijo bistven korak naprej oz. točneje – nazaj: s
ponovnim odkritjem tradicije (tudi lastne, hrvaške, ki doseže mednarodno raven že v času
renesanse in baroka) postaneta Tonko Maroević in Zvonimir Mrkonjić pionirja hrvaškega
postmodernizma. K postmodernističnemu preobratu v hrvaški poeziji veliko prispeva tudi
dubrovniški pesnik Luko Paljetak.
Ne more biti naključje, da so vsi trije akterji tega preobrata Dalmatinci: Paljetak iz
Dubrovnika, Mrkonjić iz Splita in Maroević s Hvara. Gre za tri prestolnice hrvaške
renesančne in baročne književnosti. Eno izmed znamenj te mediteranske obarvanosti je tudi
izjemna skrb za pesniško obliko; ti trije pesniki ponovno uveljavijo vezano besedo in klasične
pesniške oblike, vseskozi v sintezi z živo jezikovno in umetniško občutljivostjo svojega časa.
V teh nemirnih letih Maroević objavi zbirke V koži iz kože (1981), Baffonerije (1984), Motiv
Genovefe (1986), Sled roga, ne brez vraga (Trag roga, ne bez vraga, 1987), kjer do izraza
pridejo jezikovno mojstrstvo, postmodernistično (tudi parodično) zrcaljenje tradicije ter
neverjeten občutek za humor, ironijo in seveda avtoironijo.
Izjemno zanimiva in plodna je zbirka Štiriročno (1992. Po klavirski igri povzet naslov
Štiriročno lahko razumemo kot (postmodernistično) zavest, da pesnjenje nikoli ni zgolj
monolog, temveč vselej že dialog, nikoli samozadosten Veliki Tekst, ampak vselej že tudi
kontekst, nič več božanska gesta romantičnega, genialnega stvarnika, temveč pisanje, ki je
vselej že palimpsestno, saj skozenj presevajo druge pisave, tradicija, odsevi, odmevi … V
sonetu Štiriročno iz zbirke Sonetna stroka pa Maroević to formulo uporabi tudi kot poetično,
natančno in posrečeno definicijo prevajalske umetnosti: da gre za igranje, ki je »štiriročno«.
So-ustvarjalno. Kjer (se) prevajalec igra skupaj z avtorjem.
Zato Štiriročno imenitno figurira tudi kot naslov slovenskega izbora Maroevićevih
pesmi, ki izide l. 2019 pri Slovenski matici in Slovenskem PEN-u, s pomočjo SAZU. Izide se
tudi matematično: eden in edini Tonko + njegovi trije slovenski prevajalci, Marjan Strojan,
Miha Pintarič in podpisani. Tonku ogromno pomeni ta slovenska knjiga, ta naš skromni proti-
dar pesniku in prevajalcu, ki nam toliko daje.
Vrhunec Maroevićeve tendence k jezikovni igri je zbirka Sonetna stroka (Sonetna
struka), ki prvič izide l. 1989. Tu Maroević v dialogu s sonetno tradicijo vzpostavi izviren
model postmodernističnega soneta, formalno brezhiben, po tonu ironičen, sporočilno pa
dialoški v smislu globokega spoštovanja do predhodnikov in sodobnikov. Tonkova ironija
tega spoštovanja ne izpodbija, temveč ga – paradoksalno – ozemlji in v prepričljivosti okrepi.
Ni naključje, da se v sonetih Tonka Maroevića poleg italijanskih in hrvaških
renesančnih referenc pogosto oglaša tudi spomin na Prešerna. Tonkova navezanost na
slovensko pokrajino, kulturo in ljudi je globoko motivirana in osebna. Ta Dalmatinec mi
večkrat pripoveduje o svoji mladostni fascinaciji s slovenskimi gorami in plezanjem, vse
življenje pa goji kult Franceta Prešerna. Med mnogimi Tonkovimi pesmimi, posvečenimi
Prešernu, naj tu kot primer zazveni sonet Patetično torej v prevodu podpisanega:
Koliko let preteklo je od znamenja,
od krsta pri Savici! Še več od obdobja,
ko je voda v zvrhanih posodah
prvič našla pot navzdol, sredi kamenja.
Daleč je čas pesniškega hotenja
oznáčiti naravo tega roba
sveta ter se s svetlobo v podobah
vode upreti vsemu, kar se menja.
Joj, tudi moje srečanje s tem slapom
se je zgodilo zdavnaj – trikrat mlajši
sem obstal tam pod njim z osuplo sapo.
Čeprav je moj spomin na krst že bled,
tok pa kopiči goščo na tej rajži,
sem se odzval vsaj na sled, sled besed.
Tej poetološki liniji sledijo tudi zbirke Maščevalna posvetila (arhaično slovensko:
Osveta posvetil, izvirni hrvaški neologizem: Posvetoljubivo, 1994) ter Black & Light (1995).
Po izboru Drevje in kamenje (2009), v katerem zasije kot pesnik nenavadno širokega
izraznega registra, objavi še zbirko Vrstica mulja, vrstica pene (Redak mulja, redak pjene,
2014), kjer se vrača k eksistencialno poglobljeni govorici svoje mladosti.
Maroevoć prevaja iz italijanščine (Dante, Petrarka, Cavalcanti, Papini, Sciascia,
Sanguineti, Mascioni), francoščine (Queaneau, Jarry, Desnos), španščine (Lorca, Borges,
Neruda) in katalonščine (antologija katalonske poezije, Foix, Espriu, Maragall).
Tonko je veliki in neštetokrat izpričani prijatelj Slovenije. Zato ni naključje, da
slovensko poezijo tudi intenzivno prevaja, med drugim Cirila Zlobca, Kajetana Koviča,
Tomaža Šalamuna, Marka Kravosa, Primoža Čučnika, Miklavža Komelja in podpisanega.
Prepričan sem, da govorim v imenu vseh omenjenih in mnogih drugih pri zahvali za vse
izjemne prevode ter za toplo in navdihujoče prijateljstvo.
V nasprotju s katastrofalnim zdrsom mnogih postmodernistov v cinizem je
Maroevićeva poetika zgledno visoka. Izhajajoč iz postmodernistične premise, da so
medbesedilna razmerja neprimerno važnejša kot osebnoizpovedni Jaz tradicionalne lirike, ki
se v velikem delu modernizma in avantgarde le narcisistično, bombastično napihne,
Maroević na prestol in tečaj svojega sveta postavi drugoosebno instanco – Ti. Tu se
Maroevićeva postmodernistična poetika izkazuje kot avtentična in plemenita umetniška in
človeška etika.
Brat Vinko je alpinist in vodja jugoslovanske (hrvaško-slovenske) odprave l. 1983 na
Himalajo, kjer pod ledenim plazom z južne stene Manasluja na strehi sveta za vselej ostane
Nejc Zaplotnik.
Tudi Tonko je pomorščak in plezalec, stvarno in simbolno. Obvlada tako širine kot
višine – horizontalo morja in obzorja ter človeško širino dopuščanja vsega, kar je, spominsko
vertikalo od srednjega do zadnjega veka ter metafizično vertikalo od čudeža telesa do
neizrekljive skrivnosti. Na križišču človeških horizontal in vertikal se zgodi pesem.
Tonko je odprt, blag, občutljiv in topel. Tonko je duhovit, veder, moder in prodoren.
Tonko je kritičen, a vselej na pozitiven, konstruktiven način. Tonko je plemenit, velikodušen,
solidaren, skratka: dober. S polihistorsko knjižnico v glavi in z otroško radovednostjo zna
Tonko ta naš stari svet zmeraj znova ugledati s svežimi očmi, kot bi ga videl prvič.
Tonko, eden in edini.
Tonko je pisec neštetih pametnih pisem in razglednic, polnih mojstrskih in duhovitih
verzov. V tem žanru poleg Tonka Maroevića blestita Stephane Mallarmé in Aleš Debeljak.
Jaz tem pesnikom pošte ne sežem do kolen, nenehno zamujam z odgovori in se nerodno
opravičujem. Tonku se moram zahvaliti za prevode pesmi iz MOM: Male Osebne Mitologije
in mnoge, mnoge druge, nazadnje za pred desetimi dnevi prišedšo, poslednjo pošiljko – revijo
Poezija, kjer kot urednik objavi odlomke iz Bivališč duš v prevodu Božidarja Brezinščaka
Bagole.
Nekoliko bolj zanesljiv sem pri pesemskih pismih. Prav s Tonkom izkušam
dandanašnji povsem pozabljeno pesniško disciplino sonetne korespondence, ki je cvetela v
času gibanja dolce stil novo. Tako on meni med drugim pošlje klasični italijanski sonet K
vrhu, pod oblake, zapet z alpinistično metaforično verigo, s posvetilom »Borisu, navezana z
rimo«, ki hrvaške rime razpnem in zopet spnem s slovensko verzno navezo:
Pisati sonet je preplezati stene:
ob rimi je rima kot klin zraven klina,
a z verzom težkó se premaga višina,
če so za letenje metafore lene.
V navezah se nizajo pesniške mene,
saj dana je vsakomur lastna dolžina
vrvi in je skrajna pozornost vrlina:
tu varnost je vrednost kar najvišje cene.
In tam, kjer tercina zamenja kvartino,
na steni se boči rešilni oprimek,
ki váruje pred vrtoglavo globino.
Ta želja po cilju nas žene do rime
na vrhu, kjer zgine nevarni prepad,
v oblake že tonemo, rajskih naslad.
Tolaži me, da Tonku pravočasno pošljem zbirko Lunin Koledar: Praznična Pesniška
Pratika, kamor vključim dva njemu posvečena soneta, tudi v hrvaščini napisani »zamirajoči
sonet«, ki zvečer, ko ga znova preberem, razumem drugače kot opoldne, ko ga napišem:
Tonko je Anton, dalmatinsko Ante,
što je rima na Dante.
Dobro ime, dobar ton!
(Bonton, Bontonko.)
A prezime? Maroević,
po pučkoj etimologiji − mare,
što će reći: more.
Mare nostrum,
a Tonko je monstrum
nostalgije,
nostralgije
za svom tom ljepotom
koja je ovdje oduvijek bila,
a bit će i potom …
Usred mora Hvar,
a iznad mora i Hvara
snijeg i led i žar i čar,
kvantne fizike
i metafizike.
A između njih − san
i pjesan …
Zvesta duša, naj Te na vekomaj varujeta dom in grob Tvojega rodu v Starem gradu na
Hvaru. Srečna duša, naj te vso večnost ziblje tvoje ljubljeno morje. Občasno pa, lepa duša,
dvigni sidro in se pridi osvežit pod slap Savice! Čakam Te. Greva na Triglav, ti plezaje in
plesaje, jaz pa šepaje in šepetaje …