Čeprav smo se od akademika prof. dr. Alojza Kralja potiho, vsak v svojem srcu poslavljali že več kot dve leti, nas je na pragu pomladi globoko pretresla vest, da nas je za zmeraj zapustil. Bil je podpredsednik Slovenske matice in član našega upravnega odbora. Matičinim vodstvenim organom se je pridružil v mandatu 2018–2022. V tem obdobju je bil tudi član Gospodarskega odseka in te naloge ni nikoli razumel formalno, kot še enega častnega naziva v svoji izjemni znanstveni in akademski karieri, pač pa kot najvišjo stopnjo odgovornosti. Z vsemi močmi si je prizadeval, da bi Matičino stavbo obnovili, posodobili njene napeljave in dvorano. Nemudoma se je dogovoril s študenti Fakultete za arhitekturo, da so kot del projektne naloge premerili našo stavbo, in priskrbel študije o možnih virih ogrevanja. Z žarom je razlagal, kako si Slovenska matica zasluži večjo slavo in ugled, prenovljene prostore in sijaj.
Z enako vnemo, kot se je ob zaključku kariere posvetil Slovenski matici, se je loteval vsega v svojem življenju. In enako pozornost in naklonjenost, kot ju je v zadnjem desetletju namenjal nam, je vso svojo poklicno pot posvečal človeštvu in njegovemu razvoju.
Rodil se je 12. marca 1937 v Novem Sadu v Srbiji, osnovno in srednjo šolo pa obiskoval v Mariboru, kjer je leta 1956 tudi maturiral. Leta 1961 je diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, čez devet let pa tudi doktoriral. Po opravljenem doktoratu se je izpopolnjeval v Združenih državah Amerike, kjer se mu je obetala uspešna znanstvena in poslovna prihodnost. A z University of Southern California, kjer je predaval in raziskoval kot Fulbrightov štipendist, se je vrnil v svojo domovino in le osem let po zaključku doktorata že postal redni profesor na Fakulteti za elektrotehniko. Obenem je bil prodekan za raziskovalno delo (1977–1979) in direktor Rehabilitacijskega inženiring centra v Ljubljani (1978–1988). Na začetku osemdesetih let se je ponovno vrnil v ZDA, kjer je gostoval na tehnološkem inštitutu države Illinois in raziskovalno deloval na Michael Reese Hospital v Chicagu. Od 1982 do 1986 je izmenično predaval in raziskoval v Ljubljani in Chicagu na Pritzkerjevem inštitutu za medicinski inženiring. V Ljubljani je predaval predmete Elektronski sestavi, Elektronski merilni sistemi, Biomedicinska tehnika in Biomehanika. Leta 1978 je na Fakulteti za elektrotehniko vpeljal predavanja iz industrijske robotike in pozneje ustanovil še Laboratorij za robotiko. Od 1993 do 1995 je bil prorektor in od 1995 do 1997 rektor Univerze v Ljubljani. Od 1996 do 1997 je predsedoval Rektorski konferenci univerz Alpe-Adria. Pri Evropski rektorski konferenci je bil leta 1997 imenovan v skupino ekspertov programa za institucionalno evalvacijo univerz, kjer je deloval do leta 2012.
Njegove vsestranske znanstvene, raziskovalne in inovacijske talente je potrdila tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti, saj je maja 1993 postal njen izredni, leta 1997 še njen redni član, med letoma 1999 in 2002 pa njen podpredsednik. Izvoljen je bil tudi za rednega člana Evropske akademije znanosti in umetnosti (Academia Scientiarum et Artium Europea) v Salzburgu.
Objavil je okrog 400 znanstvenih in strokovnih del, raziskovalno, razvojno in pedagoško pa je deloval na področjih: razvoj elektronskih vezij in merilnih sistemov, funkcionalna električna stimulacija, biomehanika in industrijska robotika. Posebej intenzivno se je ukvarjal s stimulacijo hoje pri poškodbi hrbtenice. Objava njegovih raziskav in dosežkov v reviji Medical Progress Through Technology je vzpodbudila širšo uporabo njegovih metod. Kot piše na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, »so v Ameriškem kongresu leta 1986 izvedli zaslišanje vodilnih raziskovalcev in predstavnikov agencij pred parlamentarno komisijo. Ugotovitve zaslišanja navajajo, da je prof. Alojz Kralj prvi na svetu dosegel in uporabno dokumentiral doseženo FES-podprto stojo in preprosto hojo paraplegične osebe (US Government Printing Office, Serial No. 99–42, February 19, 1986) «. Na področju robotike je sodeloval pri razvoju vrste industrijskih robotiziranih celic za profilno vrtanje, precizno nanašanje lepila, robotizirano testiranje, montažo usmerniških mostičev in hibridnih vezij. Laboratorij za robotiko, ki ga je ustanovil, pa je z leti postal osrednje izobraževalno središče v Sloveniji.
Zelo uspešen je bil tudi pri pridobivanju mednarodnih znanstvenoraziskovalnih projektov, v katerih je deloval kar petindvajset let. Sodeloval je tudi v mednarodnih strokovnih in znanstvenih združenjih in v uredništvih znanstvenih revij.
Prejel je vrsto uglednih mednarodnih in domačih priznanj in nagrad: nagrado Sklada Borisa Kidriča, 1971, 1976 in 1982; plaketo Italian Association of Medical and Biological Engineering, 1977; plaketo Shinshu University, School of Medicine, Shinshu, Japonska, 1986; nagrado Borisa Kidriča, 1990; priznanje za FES-dosežke, Japan Society of Trauma Surgery, Tokio, Japonska, 1986; priznanje za znanstveno delo Tohoku Medical Society, Sendai, Japonska, 1999; priznanje ob 10-letnici EUA, programa IEP, Združenja evropskih univerz, Bruselj, Belgija, 2004; nagrado ambasador znanosti Republike Slovenije, 2005, in Zoisovo nagrado za življenjsko delo, 2009. Kot drugi v Sloveniji je prejel tudi prestižni naziv Fellow pri IEEE.
A ob vseh časteh, ki jih je bil deležen, so bile enako velike odlike akademika zasl. prof. dr. Alojza Kralja tudi njegove značajske vrline – nalezljiv lesk radosti v njegovih očeh, ki ni nikoli ugasnil, jasna misel in odločna beseda, s katerima je – ne glede na posledice – vedno podprl najbolj razumno rešitev, predvsem pa vseprežemajoča človečnost, ki jo je izžareval na vse, ki smo se znašli v njegovi bližini. Z veliko hvaležnostjo je govoril o delavnici svojega očeta, v kateri je tudi sam že kot srednješolec izdelal prve tehnične pripomočke, o rodnem Mariboru, kjer je zasnoval svojo prvo jadrnico in jo splavil na reki Dravi, o prihodu v Ljubljano, kjer je vztrajno prenašal in zlagal drva in premog starejšim, da se je v času študija lahko preživljal … A v teh spominskih pripovedih ni zrl predvsem samega sebe, pač pa so služile kot besede tolažbe in podpore slehernemu, ki jih je v tistem trenutku potreboval. Nikoli ne bom pozabila, kako je v mojih prvih tednih dela na Slovenski matici ob dopoldnevih prihajal v mojo pisarno, me bodril in tolažil v trenutkih brezupa zaradi vseh nakopičenih težav, in mi tedaj ponudil svojo toplo, prijazno roko pomoči. In te mi ni nikoli odrekel, tudi v svojem drugem mandatu v Matičinem upravnem odboru ne, ko je postal podpredsednik. Vse do tistega usodnega dne, 22. decembra 2023, ko ni prišel na sejo in naše novoletno druženje, ki se ga je tako veselil. Klicali smo ga nekajkrat in temna slutnja se je naselila vame, saj akademik Kralj ni nikoli zamudil in nikoli ničesar pozabil. Po novem letu smo prejeli sporočilo njegove hčerke, da je padel in da leži na nevrološkem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra, obdan z medicinskimi napravami, ki jih je sam vse življenje z izjemno predanostjo in vero v napredek človeštva razvijal.
Bližala se je 160-letnica Slovenske matice in ko smo prenavljali stopnišče in dvorano, smo to počeli z upanjem, da se bo vrnil, da bo uzrl njen sijaj in z nami delil praznovanje njenega jubileja. A ni ga bilo, le pismo in slike smo mu poslali. Takrat smo zapisali:
»Pošiljamo vam pozdrave iz našega sidrišča in stebrišča slovenstva Slovenske matice, ki vas ob svoji 160-letnici čaka vsa prenovljena. Tako smo uresničili vaš dolgoletni sen, da se začne naša hiša zaljšati ne samo s svojimi deli, ampak tudi s svojo zunanjo podobo. /…/ A ob vsem tem veselju in radosti je nekaj neizmerno manjkalo. Pogrešali smo vas, vaš optimistični nasmeh, vašo neizmerno zakladnico idej.«
Sama, morda čisto preveč osebno pa sem pripisala: »Še toliko bolj sem vas pogrešala jaz, saj brez vas kot mojega podpornika tako zelo težko nosim ta naš steber slovenstva, nama tako drago Slovensko matico. Zato prosim in molim, da čim prej okrevate, da vas objamem iz srca in vam lahko neposredno rečem: ‘Hvala, hvala za vse. Brez vas ne vem, če bi zmogla prve mesece na Matici. Prihajali ste k meni v pisarno, klepetali z mano, mi pripovedovali o svoji mladosti in mi ob hladu ostalih dajali občutek, da sem vendarle zaželena, da me spoštujete, da verjamete vame.’ Sprejeli ste me z očetovsko toplino, s profesorsko modrostjo in človeško srčnostjo. In enako zelo močno vas potrebujem tudi danes. Upam, da iz tega pisma začutite, kako neizmerno hvaležna sem vam, kako rada vas imam in kako vas pogrešam.«
Danes vas, spoštovani, dragi akademik zasl. prof. dr. Alojz Kralj, tako srčno pogrešamo prav vsi in prav vsi občutimo tako globoko hvaležnost za vse, kar ste podarili Slovenski matici, slovenski znanosti, slovenskemu narodu in človeštvu.
Ignacija Fridl Jarc
Copyright © 2020 Slovenska matica. Vse pravice pridržane.
V primeru, da ne želite več prejemati naših elektronskih obvestil,
nam pišite na naslov info@slovenska-matica.si