Konec januarja 2026 se je dober mesec po dopolnjenih 88. letih poslovil Stanislav Peterlin, vsi smo ga imenovali kar Stane, pionir sodobnega varstva narave v Sloveniji, popularizator naravoslovja, zlasti med mladimi, odličen pisec in zagovornik uporabe izbranega slovenskega jezika v poljudnih naravoslovnih besedilih, dolgoletni član Slovenske matice. Diplomo je opravil na Oddelku za biologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1961. Že kot študent je kot praktikant delal pri dr. Angeli Piskernik, botaničarki in naravovarstvenici v Referatu za varstvo narave Zavoda LRS za spomeniško varstvo. Na njeno priporočilo se je takoj po diplomi zaposlil kot naravovarstvenik v tem referatu. Skupaj s svojo mentorico sta po sprejetju Odloka o razglasitvi Doline sedmerih jezer za narodni park leta 1961 pripravila strokovno gradivo ter sestavila pregled zaščitenih in zaščite vrednih naravnih objektov Slovenije. Vse to sta objavila leta 1962 v novonastalem zborniku Varstvo narave.
Po odhodu Angele Piskernik v pokoj je Stane prevzel vodenje naravovarstvene enote in s tem tudi breme vseh nasprotij med željami in nujnostjo ukrepov za učinkovito varovanje narave. Pogosto se je moral soočati tudi z odločnim nasprotovanjem dela javnosti. V tej vlogi se je pokazala njegova sposobnost za organizacijo, vključevanje širokega kroga strokovnjakov in veliko preudarne strpnosti ter vztrajnosti pri zagovarjanju ustreznih rešitev za ohranjanje narave. Tako je leta 1972 pomembno prispeval k ohranitvi doline Soče pred načrtovano gradnjo hidroelektrarne z visokim jezom, tudi z vključevanjem javnosti in nevladnih organizacij: Planinske zveze Slovenije, Prirodoslovnega društva Slovenije, Ribiške družine, predstavnikov gozdarske stroke; o tem je poročal v več člankih v reviji Proteus. V istem letu je izšla Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji, ki velja za prvi celovit pregled stanja okolja in narave. Uredil jo je Stane Peterlin. Pomemben strokoven prispevek je bila publikacija Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. Po njegovi zamisli in pod njegovim vodstvom je izšla leta 1976. Bila je celovit priročnik za javnost, zlasti za mlade naravovarstvenike, o takrat prepoznanih pomembnih vsebinah narave. Pri naslednjih dveh izdajah je bil soavtor. V letu 1981 je bil aktiven pri sestavljanju zakonov o Triglavskem narodnem parku in Zakona o naravni in kulturni dediščini. V obdobju med letoma 1980 in 1986 je sodeloval v postopku nominacije za vpis Škocjanskih jam kot prve slovenske naravne posebnosti na Unescov seznam svetovne dediščine. Bil je med prvimi pobudniki za ustanovitev Krajinskega parka Radensko polje. Leta 2008 je s sodelavci pripravil vodič Radensko polje.
Leta 1991 je postal svetovalec ministra na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, v okviru katerega je takrat delovala naravovarstvena služba, in tam ostal do leta 1994. S podrobno izdelanim načrtom, kako posredovati mladim pomen varstva narave in odnosa do nje, je eno leto in pol sodeloval na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, vendar njegove zamisli niso bile upoštevane. Zatem je od leta 1996 do upokojitve leta 2002 na Ministrstvu za okolje in prostor opravljal naloge svetovalca vlade.
Dejansko je bila vloga svetovalca, mentorja in učitelja njegovo poslanstvo in bistvo delovanja pri naravovarstvu in odnosu do narave nasploh. Tako je deloval v družini pri svojih dveh sinovih, na vseh delovnih mestih, kjer je posredoval svoje široko znanje zlasti mlajšim kolegom, na predavanjih študentom Biotehniške fakultete in tudi pri pisanju strokovnih člankov v zborniku Varstvo narave, kjer je bil šestnajst let urednik. Pisal je poljudne prispevke za revije Gea, Pionirski list, Pionir in še posebej številne za Proteus, ki ga že več kot devetdeset let izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Staneta Peterlina je v to društvo pripeljala Angela Piskernik in tu je našel priložnost za uresničitev svojih idej: razglasitev Divjega jezera pri Idriji za prvi slovenski muzej v naravi, pripravo in izvedbo Tedna varstva narave leta 1967 in izdajo že omenjene Zelene knjige, vse v sodelovanju z naravovarstveno službo. Sedem let, od 58 do 64. letnika, je bil glavni in odgovorni urednik Proteusa. Uvedel je nove rubrike, tudi z namenom, da bi bile vsebine zanimive za učitelje in da bi pritegnile mlade bralce. Svoje bogato znanje je na predavanjih in številnih ekskurzijah na prikupen način posredoval društvenim članom.
Za izjemno delo je prejel naslednja priznanja: red dela s srebrnim vencem za delo v Prirodoslovnem društvu Slovenije (1974), Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju poljudnoznanstvenega pisanja (1992), častni znak svobode Republike Slovenije za življenjsko delo na področju varstva narave (2001), Grošljevo plaketo za izjemne dosežke pri reviji Proteus (2004). Leta 2005 je postal častni član Prirodoslovnega društva Slovenije.
Zadnji prispevek “Oris slovenskega varstva narave od začetkov do državne osamosvojitve leta 1991” je v soavtorstvu s sodelavko Jano Vidic objavil leta 2024 v 18. zvezku Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike, ki ga izdaja Slovenska matica.
Bogata vizionarska naravovarstvena dediščina Staneta Peterlina bo brez dvoma pomembna motivacija za nadaljevanje prizadevanj na področju naravovarstva in prizadevanj nas vseh pri varovanju slovenske narave.
Andrej Seliškar
