V avgustu se je dan pred svojim 93. rojstnim dnevom poslovila dolgoletna članica Slovenske matice Vlasta Pacheiner Klander, ena najbolj zaslužnih prevajalk in raziskovalk indijske književnosti, filozofije in religije na Slovenskem v drugi polovici 20. in na začetku 21. stoletja. Leta 1959 je doštudirala primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Že leto zatem se je s štipendijo indijske vlade odpravila na podiplomski študij sanskrta, staroindijske filozofije in kulture in ta odločitev je oblikovala vso njeno nadaljnjo ustvarjalno pot in njeno celotno nadaljnje življenje. Čeprav se je po vrnitvi v letu 1962 zaposlila na RTV Ljubljana, nato pa do leta 1980 delala kot bibliotekarka klasifikatorka v Narodni in univerzitetni knjižnici, raziskovanja in populariziranja staroindijske kulture ni nikoli več opustila. S svojo izjemno delovno vnemo, o kateri pričuje tudi okoli 400 televizijskih oddaj, ki jih je pripravila, je prebirala staroindijske filozofske in religiozne spise, prevajala staroindijsko književnost, predavala, raziskovala in poleg številnih strokovnih člankov napisala tri pomembne znanstvene monografije. O pomenu in veličini njenega dela za popularizacijo indijske kulture na Zahodu pričujeta tudi indijsko državno odlikovanje za posebne zasluge na področju sanskrta in sanskrtske književnosti, ki ga je prejela leta 2023, in slovensko državno odlikovanje medalja za zasluge za prevajalsko in literarnoteoretično delo na področju staroindijske sanskrtske književnosti v letu 2022.
Že leta 1966 je pri Mladinski knjigi izšel njen prevod Kalidasove drame Šakuntala. Leta 1970 mu je sledil prevod Bhagavadgite – Gospodove pesmi, tri leta pozneje njen izbor, prevod in študija o staroindijski poeziji Kot bilke, kot iskre, leta 1974 pa še izbor in prevod Kalidasove poezije. Od leta 1980, ko se je zaposlila na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je še posebej vneto raziskovala staroindijsko poetiko, verzologijo in indologijo. Za inštitutsko zbirko Literarni leksikon, ki jo je pomagala sourejati, je leta 1982 pripravila zvezek Staroindijska poetika, ki mu je leta 2001 sledila še knjiga Staroindijske verzne oblike. Tema knjižnima deloma je v letu 2023 dodala še monografijo Karol Glaser: prvi slovenski doktor sanskrta. Prevedla je tudi Zgodbo o Savitri iz indijskega epa Mahabharata (2002) in pripravila prevod in izbor vedske poezije z naslovom Ko pesmi tkem (2005), prevajala pa je tudi iz nemščine in angleščine. Za svoj prevodni opus je leta 2006 prejela Sovretovo nagrado Društva slovenskih književnih prevajalcev.
Kot predavateljica je poučevala na Katedri za primerjalno jezikoslovje (in orientalistiko) in na Oddelku za primerjalno književnost in teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Poleg sodelovanja v Slovenski matici je bila dejavna tudi v drugih društvih, še zlasti v Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije, Slovenskem orientalističnem društvu Ljubljana in Slovenskem društvu za primerjalno književnost.
V pogovoru, ki ga je organiziral KUD Logos, je o staroindijskem razumevanju človeka navedla misel, “da je v človeku neka trdnjava, v kateri biva bráhman, v njej pa je še posebna zlata skrinjica – zlato je simbol večnosti –, v kateri biva ‘atmanski duh’ ali ‘duh, ki ima atmana’ “. S svojim neutrudnim delom je bila Vlasta Pacheiner Klander simbol takega človeka – v slovenskem prostoru je gradila pisane palače o dotlej malo znani kulturi in nam v trajen spomin zapustila zlato skrinjico vedenja, umevanja in čutenja staroindijske religije. Zdaj v drugih prostorih in krajih dobiva odgovore na spraševanje, ali “so Enemu, ki biva, razna dali navdihnjeni imena” , in odkriva nove načine sporazumevanja z božjim in božanskim, saj je kljub svoji izjemnosti ostala skromna v spoznanju, da “jezik bogu ne more priti do dna”.
Ignacija J. Fridl