Eno življenje je prekratko, da bi lahko človek povedal vse o slovenskem jeziku in predstavil množino bogastva, ki je skrito v njem, v njegovi zapleteni razvojni sestavi in v besedilih, ki so nastajala od Brižinskih spomenikov.
Martini Orožen – jezikoslovki, slovenistki in slavistki, zaslužni profesorici Univerze v Ljubljani, nekdanji predstojnici Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, nekdanji predsednici in častni članici Slavističnega društva Slovenije, prejemnici Zlate plakete ljubljanske univerze in nagrajenki Škrabčeve ustanove – je bilo dano, da se je temu poslanstvu v korist slovenstva doslej najbolj približala.
Rodila se je 12. oktobra 1931 v Turju nad Hrastnikom. Po diplomi iz slovenistike in primerjalnega slovanskega jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je študijsko izpopolnjevala na Poljskem in v Avstriji, leta 1966 pa je na ljubljanski univerzi uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo, v kateri je podrobno analizirala vse izrazne možnosti slovenskega futuralno-modalnega sistema na gradivu od 16. do 19. stoletja. Zaposlila se je na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kot gostujoča profesorica pa je predavala tudi na številnih univerzah, npr. v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Rusiji, Poljski, Slovaški, Češki, Madžarski …
Kot raziskovalka se je posvetila zgodovinskemu razvoju oblikoslovnih, skladenjskih in besediščnih sestavov slovenskega (knjižnega) jezika od Brižinskih spomenikov do konca 19. stoletja in to delo je opravljala izjemno ter v najvišji možni meri doslej. Jezikoslovno delo profesorice Martine Orožen je raznovrstno in obsega splošno jezikoslovne teme, zgodovino slavistike in slovenistike, raziskovanje norme in postopkov normiranja v zgodovini slovenskega knjižnega jezika, opise jezikovne zgradbe pri posameznih avtorjih v posameznih obdobjih, primerjalnojezikovne teme in razvoj slovnične zgradbe, raznočasne obravnave posameznih jezikovnih ravnin (glasoslovje, oblikoslovje, besedotvorje in skladnja), besedja, strokovnega izrazja, imenoslovja, pomenoslovja in slovaropisja; temu je potrebno dodati vsaj še besediloslovne in prevodoslovne raziskave ter narečjeslovne in etnolingvistične teme. Raziskovalno področje profesorice dr. Martine Orožen obsega jezikovno analizo še ne (ali premalo) raziskanih slovenskih rokopisnih in tiskanih besedil od Brižinskih spomenikov, Rateških in Starogorskih molitvenih obrazcev kot vzorcev obrednega jezika v območju alpske in panonske slovenščine s kontinuiteto v osrednjem prostoru in na staro cerkveno slovanščino vezanih vzorcev v panonskem prostoru; posebej se je osredotočila na obravnavo jezika in besedja slovenskih knjižnih in rokopisnih besedil ter jezikovnih nazorov protestantskih piscev, katoliških tvorcev slovenske besede v 17. stoletju, baročnih ustvarjalcev, gorenjskih pisateljev in razsvetljencev 18. stoletja ter katoliških piscev prve polovice 19. stoletja. Prva je natančno opisala in opredelila jezik pokrajinskih različic, sistematično je raziskala koroško, vzhodnoštajersko in prekmursko različico slovenskega knjižnega jezika ter preučevala jezikovne posebnosti pisateljev, ki so oblikovali knjižno normo v drugi polovici 19. stoletja. Poglabljala se je v raziskovanje zgodovine slavističnega in slovenističnega jezikoslovja. Problemsko ali protistavno je predstavljala jezikovne nazore pomembnih mož (Trubarja, Pohlina, Kopitarja, Primica, Dajnka, Murka, Muršca, Miklošiča, Levstika, Oblaka, Škrabca, Ramovša, L. Tesnièrja, Logarja idr.), začetke slovenske jezikoslovne misli, Kopitarjevo slovensko slovnico, slovnico J. Dobrovskega kot metodološki vzor Metelkove slovnice ter jezikoslovne poglede drugih pisateljev, zlasti A. M. Slomška in Bleiweisovega kroga, na slovenski knjižni jezik. Velik raziskovalni izziv ji je bila slovenska duhovščina v 18. in 19. stoletju ter njene zasluge za razvoj slovenskega knjižnega jezika in jezikoslovne znanosti nasploh. Po Ramovšu je na Slovenskem oblikovala izviren pogled na razvoj slovenske jezikoslovne misli. Profesorica Martina Orožen je pri posameznih avtorjih ali pri več medsebojno povezanih ustvarjalcih v slovenskem jeziku preučevala zlasti zgodovinskorazvojne stalnice in spremembe v jezikovnem sistemu (glasoslovje, oblikoglasje, oblikoslovno-skladenjski sestav, besedišče in besedotvorje), jih primerjala s starocerkvenoslovanskim knjižnim izhodiščem in drugimi slovanskimi jeziki ter soočala s sodobnim slovenskim knjižnim jezikom in narečji, tako da je hkrati upoštevala zgodovinska dejstva, sociolingvistične in kulturološke okoliščine.
Martina Orožen je bila naša najboljša poznavalka razvoja slovenskega jezika – svoja spoznanja in poglede na pot skozi slovenski jezik in njegovo spreminjanje je prepričljivo strnila v petih monografijah, ki bodo v zavesti Slovencev ohranjale jezikoslovne dosežke njenega dolgoletnega znanstveno-raziskovalnega dela, s katerim je izoblikovala sintetični prikaz razvoja slovenskega jezika od njegovih začetkov do sodobnosti: (1) Zgodovinski razvoj futuralnih in modalnih gramatičnih oblik v knjižni slovenščini od 16. do 19. stoletja (Ljubljana, 1965; gre za doktorsko disertacijo, ki jo je Martina Orožen zagovarjala leta 1966 na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; to je doslej edini celostni pregled zgodovinskega razvoja futuralno-modalnega sistema na Slovenskem – Martina Orožen je strnjena spoznanja kot dokument časa, v katerem je disertacija nastajala, objavila v poglobljeni razpravi s področja zgodovinske slovnice slovenskega jezika (oblikoslovje in skladnja) Zgodovinski razvoj futuralno-modalnega sistema v knjižni slovenščini od 16. do 19. stoletja (Slavia Cenralis, 2021, 14/2, 67–122)), (2) Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Od Brižinskih spomenikov do Kopitarja (Ljubljana, 1996), (3) Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju (Ljubljana, 1996), (4) Razvoj slovenske jezikoslovne misli (Maribor, 2003), (5) Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika. Od sistema k besedilu (2010).
Martina Orožen je predstavljala slovensko jezikoslovno misel kot jezikoslovka, ki jo zanima razvoj slovenskega jezika, in kot dialektologinja. Njena znanstvena bibliografija obsega več kot 500 enot, ki kažejo, da je bilo težišče njenega raziskovanja usmerjeno v preučevanje besedja, izpisanega iz slovenskih cerkvenih in posvetnih besedil, analiza pa je dosledno vključevala tudi primerjavo s slovenskim pokrajinskim in narečnim besedjem, saj je ves čas poudarjala jezikovno raznolikost slovenščine pred oblikovanjem enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. Po svojem učitelju, znamenitem poljskem jezikoslovcu Witoldu Janu Doroszewskem, se je usmerila k jeziku samem, h konfrontaciji z jezikovnim gradivom, manj pa so jo zanimale moderne jezikovne teorije. Načrtovala je celostno analizo zgodovinskega razvoja slovenskega jezika (in dialektologije), in sicer (1) monografski pregled posameznih slovničnih kategorij, (2) monografije posameznih tipičnih avtorjev iz slovenskega osrednje- in vzhodnoslovenskega jezikovnega prostora in (3) sintetični prikaz slovenskega jezika od Brižinskih spomenikov do sredine 19. stoletja. Veliko tega je bilo uresničenega (monografsko historično so obdelane besedne vrste, npr. futur, glagolski vid, deležniško-deležijski skladi, predlog, veznik, členek …), vendar pa je profesorica Martina Orožen (pre)skromno poudarjala, da le delno, ker ni zaključila celotne diahrone analize in sinteze, čeprav je tudi to belo liso zapolnila z odlično mentoriranimi diplomskimi nalogami iz npr. a-jevske ali u-jevske sklanjatve, prislova, pridevnika, zaimka itd. (študentom nikoli ni dajala diplomskih tem, ki jih je bilo skoraj 300, »na slepo« – to kaže na njeno odgovorno raziskovalno in pedagoško delo ter veliko priljubljenost med študenti). Monografije posameznih avtorjev so prav tako narejene (npr. Trubar, Dalmatin, Krelj, tudi pridigarji Svetokriški, Rogerij, Kastelec, Paglovec, Pohlin, Japelj, Gutsman, Baraga, Dajnko, Murko, Muršec, Slomšek…), kljub temu pa se je Martini Orožen zdelo, da kot »celota niso zajeti«. Nekoč mi je v pogovoru potožila: »Vse je ostalo zasnovano zelo na široko, preširoko in posamezne točke so ostale neobdelane. Čutim se krivo, ker nisem naredila analize. Če ni analize, ne moreš narediti sinteze. Ne moreš! Bilo bi lepo, a vsega nisem naredila, zato čutim pomanjkljivost pri raziskavah. Pri Slovenski matici so me prosili, da bi napisala pregled zgodovinskega razvoja slovenskega jezika. Če izpustiš preveč avtorjev in jih ne pogledaš, kako boš naredil pregled. Tega, žal, nisem mogla uresničiti.« Samokritika, ki jo zmorejo le največji, ni bila na mestu! Ko se je Martina Orožen lotila svojega zaključnega projekta, pisanja že dogovorjene zgodovinske slovnice slovenskega jezika za Slovensko matico, jo je pri tem ustavila bolezen – najprej dve operaciji kolkov, nato pa napredujoča sladkorna bolezen in vse s tem povezane dodatne zdravstvene težave, ki so ji preprečile veliko zaključno sintezo opravljenega znanstvenega in raziskovalnega dela. Kot mentorica pa je vzgojila cel rod diahronih jezikoslovcev, ki so (bili) zaposleni na ljubljanski in mariborski univerzi ter na ZRC SAZU v Ljubljani, zato se je pomirila s spoznanjem, da se bo njeno jezikoslovno delo nadaljevalo: »Zdaj so kadri za to raziskovalno področje izoblikovani; dati jim je treba možnost za uresničenje teh načrtov.« Lani decembra, preden se je iz ljubljanskega stanovanja preselila v Trubarjev dom upokojencev v Loko pri Zidanem Mostu, sva se pogovarjala o tem. Polna načrtov je bila pripravljena po svojih močeh sodelovati pri delu, ki ga sama ni več mogla dokončati. Po spominu obnavljam del njene misli:
»Potrebno je zaključiti raziskovanje zgodovinskega oblikoslovja. Dialektologija je bila po mojem mnenju preveč osredinjena na fonologijo, vsi glasoslovni sistemi slovenskega ozemlja so lepo sistematično zapisani, morfologija pa še ne dovolj natančno. Historično je dobro raziskan vzhodnoslovenski prostor med Dravo in Muro ter Muro in Rabo, na Koroškem Gutsman, Drabosnjak in tudi Tinjska pesmarica, marsikaj pa ostaja še načrtovano. Ne pozabite na pridigarje in pridigarski jezik. Slovenski knjižni jezik je imel leposlovje pred Prešernom, na to se je med literarnimi zgodovinarji prvi navezal Matjaž Kmecl v svojem delu Od pridige do kriminalke.« Zelo pomembna teza Martine Orožen je, da se je slovenski umetnostni jezik oblikoval v okviru pridižne literature že pred Devom, Vodnikom in Modrinjakom. Nauk o cerkvenem govorništvu je bil tudi mala literarna teorija slovenskega leposlovja in slovenske umetnostne besede, pridiga pa nadomestna literarna zvrst slovenskega leposlovja in mesto, kjer se je »likal« slovenski zborni jezik od Trubarja do Slomška. Slovenski molitveni obrazci in cerkvene pesmi so del slovenskega literarnega izročila – slovenska literarna besedila imajo svoj začetek z Brižinskimi spomeniki, le da se je tradicija do leta 1550 ohranjala ustno: »Veliko se je izgubilo v Trubarjevi dobi, ko so se številne stare pesmi pozabile zaradi odklona od svetnikov in Marije. Spominjam se, kako se je Trubar norčeval v Katekizmu z dvejma izlagama leta 1575, da verniki pojejo tisto farško pesem:
Kir Marija Boga rodi,
Aleluja, o Marija,
V preproste plejne povije,
Aleluja, o Marija,
Preproste plejne, makov cvejt,
Aleluja, o Marija!
To je le ena kitica, celotno besedilo, žal, ni ohranjeno. A ni lepa ta pesem? Poslušajte to slikovito metaforo za Boga in Ljubezen. Jezus je kot makov cvet in Jezus je rojen, tj. Jezus je povit, v preproste plejne! Čista poezija! Ali pa se spomnite ubeseditve ustoličevanja koroških vojvod, rekonstrukcije v jeziku Brižinskih spomenikov, ki jo je pripravil Grafenauer, tako da se je naslonil na Vaclavov koral.«
Očenaš, zdravamarijo in apostolsko vero so morali znati že za Karla Velikega, ali pa so te molitvene obrazce ponavljali za duhovnikom, ko so bili krščeni. Gre za stilno zelo izoblikovano besedilo, ki ni navadna govorica. Obrazec splošne spovedi v Brižinskih spomenikih je že pravo literarizirano besedilo. Vse to so slovenska besedila, ki vključujejo literarne prvine, so slogovne mojstrovine, ki so se jezikovno in glasoslovno prilagajale skozi stoletja, besedišče (in terminologija) pa je ostajalo. In končno, preden je bil kranjski knjižni jezik leta 1550 zapisan v knjigi, je bil Trubar že vsaj deset let pridigar – prej ko je začel pisati, je moral razmisliti, kako ubesediti govorjeni jezik in normirati knjižni jezik, ki ima govorniško zasnovo.
Raziskovanje razvoja slovenskega jezika je pri profesorici Martini Orožen preseglo ustaljeno delitev na t. i. središčni knjižni jezik in obrobna pokrajinska izročila, saj je upoštevala stopnjo jezikovne tradicije različnih slovenskih pokrajin. Presegla je zgolj znanstvenoraziskovalno poslanstvo slovenske znanstvenice jezikoslovke, saj je odprla in razvila vprašanje jezikovne ter nacionalne zavesti in pri tem razložila vodilno vlogo slovenskega jezika.
Marca letos sva se v Trubarjevem domu v Loki pri Zidanem Mostu nazadnje pogovarjala o slovenskem jeziku. Dvogovor je mestoma prekinjala profesoričina vidna utrujenost, vendar pa je bila njena misel še vedno jasna in spremljana z značilno iskro v očeh, ko sva se osredinila na materni jezik. Pomemben del jezikoslovne misli Martine Orožen je spoznanje, da se je slovenska pisna in govorna kultura oblikovala ob neprestanem boju za priznanje slovenske narodnostne identitete. Spomnil sem jo na njen izvirni pogled na materni jezik, na njeno razumevanje razvoja pisnih in govornih razsežnosti slovenskega jezika. O tem sva se velikokrat pogovarjala. Slomšek je slovenski jezik teološko utemeljil kot Božji dar, Martina Orožen pa je slovenski jezik, ki je po Trubarju zmogel stati inu obstati, imenovala čudež, ob katerem je ob svojih raziskovalnih spoznanjih odkrila Stvarnika. Skozi okno njene sobe sva gledala na loško cerkev, v kateri je nekoč maševal Trubar, v 16. stoletju začetnik kranjske različice slovenskega knjižnega jezika, v 18. stoletju pa je Števan Küzmič na enak način utemeljil še prekmursko knjižno različico slovenščine kot stranski dosežek protestantizma. Profesorica Martina Orožen mi je zaupala še nekaj podrobnosti o tem, kako je nastala njena teorija o dvojničnem razvoju slovenskega jezika. To je bil najin zadnji strokovni pogovor, ki ga je gospa profesorica ubesedila nekako tako: »V Die christliche Terminologie der slavischen Sprachen sem brala, kaj Miklošič označuje s terminoma Alt- in Ostslovenische, in postala sem pozorna na naš, slovenski individualni jezikovni razvoj. Miklošič je jezik Brižinskih spomenikov imenoval novoslovenski (ne staroslovenski!). Razmišljala sem, kaj Miklošičeva termina nakazujeta v območju terminologije, in odkrivati sem začela dve različni osnovi stare cerkvene slovanščine, tj. latinsko-starovisokonemško-alpskoslovensko ter panonskoslovensko-grško. Ko sem primerjala Japlja in Küzmiča, sem Miklošičevo tezo razširila na slovenski jezik. Strukturne razlike med osrednje- in vzhodnoslovenskim knjižnim jezikom so mi postajale vsak dan bolj razumljive, čeprav je na začetku kazalo, da med kranjščino in koroščino ni (pre)veliko razlik. Miklavčeva druga izdaja Megiserja 1744 pa je odprla nov pogled na to vprašanje, saj je imela veliko novih koroških besed, ki opozarjajo na kranjsko in koroško razlikovalnost. Dežele so bile takrat razmeroma izolirane med seboj, Štajerska je bila celo razdeljena med zagrebško in sekavsko škofijo. Dvojnični razvoj slovenščine mi je postal jasen, ko mi je Rudolf Kolarič nekoč v pogovoru dejal, da je bila vzhodna štajerščina prav tako knjižni jezik kot kranjščina. Spoznala sem Primčev pogled na oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika, Kremplove in Šerfove pridige ter Dajnkov jezik pa so mi pokazali, da je panonski jezikovni prostor drugačen od osrednjega in da gre za ločen razvoj slovenskega jezika. Sredi 19. stoletja je bil zato genialen podvig, da se je na podlagi deželnih jezikov v alpskem in panonskem jezikovnem področju oblikoval enotni slovenski knjižni jezik. Vodilno vlogo je imela kranjščina, nekaj oblik pa je prišlo od drugod, za kar imajo zasluge Jarnik, Števan in Mikloš Küzmič, Caf, Murko… in njihovi posnemovalci. Na simpoziju ob 250-letnici rojstva Števana Küzmiča, ki je potekal oktobra 1973 v Radencih, sem to tezo prvič javno predstavila v diskusijskem prispevku ob referatu Antona Vratuše. Predsednica Slavističnega društva Maribor Mira Medved me je med odmorom nagovorila, naj dopolnim zanimivo Vratuševo predavanje o jeziku Števana in Mikloša Küzmiča. Diskusijo, ki je bila kasneje objavljena v Zborniku Štefana Küzmiča (Murska Sobota, 1974), sem začela z mislijo, da je prekmurščina Števana Küzmiča knjižna prav tako kot Trubarjeva kranjščina, saj Biblije ni mogoče prevesti v narečje. Kasneje sem prekmurski knjižni jezik primerjala s kajkavskim in dokazala, da sta to različna jezika. Tudi za koroški prostor sem preštudirala veliko jezikovnega gradiva in ugotovila, da ni le povzetek kranjskega jezika, ampak je različica z značilnimi koroškimi oblikami, oblikoslovjem in skladnjo. Poenotenje pa se ni zgodilo čez noč. Enotni slovenski knjižni jezik se je oblikoval postopoma, saj je še Janežič v slovnicah 1854 in 1863 zapisal, da še ni vse upoštevano, pa tudi Tavčar še ni sprejel vseh novih oblik. Cankar se je temu odpovedal, naredil je zarezo in Slovenci smo z njim dobili lep, blagoglasen, zelo sodoben umetnostni jezik, prepoznaven po besedni simboliki, ki je nadomestila metafore iz ljudskega jezika.« O zgodovini slovenskega jezika so tako znali razmišljati le naši največji jezikoslovci. Ko sva se poslavljala, je čisto tiho rekla, da članka o Baragovem jeziku, ki ga je želela objaviti v letošnji majski številki Slavije Centralis, še ne bo mogla pripraviti, hkrati pa je tudi še načrtovala jezikovno analizo Gutsmanovih in Haslovih pridig. Tako nekako se je 11. marca 2025 zaključilo najino popoldansko druženje v Trubarjevem domu; kot da mi je sporočala: »Moj čas se počasi izteka, čeprav ga je zaznamovalo trajno delo.«
10. maja 2025 smo se v Trubarjevem domu še zadnjič oglasili njeni učenci Irena Orel, Majda Merše, Andreja Legan Ravnikar in Marko Jesenšek (zaradi bolezni takrat nista bila z nami Bernard Rajh in Ludvik Karničar) – od hude bolezni utrujena profesorica Martina Orožen se nas je razveselila, vendar je lahko le še poslušala, saj se v jeziku, ki je bil njeno življenje in njena ljubezen, ni več mogla sporazumevati. Govorile so le še iskrice v njenih očeh in med skupno molitvijo se je od nas poslovila z nasmeškom na obrazu. Naslednji dan, 11. maja 2025, na 4. velikonočno nedeljo, ob zaključku tedna molitev za duhovnike, je v nedeljo dobrega pastirja odšla h Gospodu v štiriindevetdesetem letu starosti. Pogreb je bil 17. maja 2025 ob 11. uri na ljubljanskih Žalah. V imenu učencev se je od drage profesorice poslovila Irena Orel – žalni govor je zaključila z besedami: »Bili ste nam in boste svetal vzgled, nas bogatili, krepili, plemenitili in navdihovali. Hvaležni smo za izkazano milost, da smo Vas poznali, bili z Vami in Vas imeli radi.«
14. maja je imel zanjo mašo v cerkvi Marije Snežne v Solčavi pater dr. Karel Gržan, ki je sporočil, da je »že tu bila angelska, odslej pa ima dodane razsežnosti.« Celjski škof dr. Maksimiljan Matjaž je dan pred pogrebom sporočil: »Prav danes pri mašah beremo evangelij, ki je v resnici namenjen prav njej: ,Vaše srce naj se ne vznemirja. Vérujete v Boga, tudi vame vérujte. V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če bi ne bilo tako, bi vam bil povedal, ker odhajam, da vam prostor pripravim, in če odidem in vam prostor pripravim, bom zopet prišel in vas k sebi vzel, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam grem, veste in za pot veste.’ (Jn 14,1-4) Verjamem, da se je ta obljuba zanjo že uresničila.«
Nobeno človeško delo ni dokončano, ni popolno. Mislim pa, da so na meni zaupanem raziskovalnem področju utrte poti, nakazane smeri in postavljeni konkretni načrti. Tudi ti brez poznavanja problematike niso možni. Za enega raziskovalca preveč.
Marko Jesenšek