V teh poletnih dneh smo se nenadoma poslovili od literarnega zgodovinarja, urednika in prevajalca zaslužnega profesorja dr. Vladimirja Osolnika, strokovnjaka za južnoslovanske književnosti, poznavalca dela črnogorskega vladike Petra II. Petrovića Njegoša, nekdanjega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnosti in pozneje na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Bil je eden tistih članov Slovenske matice, ki se nam je pridružil šele leta 2020, ko je že zaključil svojo profesorsko pot, a je bil prav zato še toliko bolj živahen, zavzet in dejaven. Toda prek svojega pedagoškega mentorskega dela je bil pravzaprav v našem društvu prisoten že veliko prej. Leta 1996 je namreč kot mentor spodbudil nastanek diplomskega dela Namite Subiotto (Jurač), ki je za svoj zaključek dodiplomskega študija v slovenščino prevedla in s spremno besedo opremila Njegoševo filozofsko-religiozno pesnitev Luč mikrokozmosa. In prav Slovenska matica je ta prevod leta 2002 izdala v zbirki Vezana beseda. Morda ta nevidni stik najbolj imenitno pričuje o vlogi profesorja Osolnika – kako je kot predavatelj svoje študente navduševal za spoznavanje književne tradicije drugih južnoslovanskih narodov, tako črnogorske kot tudi srbske in hrvaške literature, in vneto tkal nove povezave med slovensko literaturo in kulturami drugih narodov nekdanje Jugoslavije. Kako zavzet je bil v iskanju in preučevanju teh stikov, pričuje tudi njegova strokovna bibliografija, najprej že njegovi znanstveni članki o Njegošu in Slovencih, pa vlogi Frana Miklošiča pri nastajanju Njegoševega Gorskega venca, ki jih je leta 1992 strnil tudi v disertaciji z naslovom Literarna zgodovina o Petru II. Petroviću Njegošu, pozneje še razprave o Gradniku kot prevajalcu Njegoševega epa in prisotnosti Njegoševega lika v slovenskih časopisih.
Zaslužni profesor dr. Vladimir Osolnik se je rodil v Ljubljani 9. marca 1948. Študiral je na Filološki fakulteti v Beogradu, kjer je leta 1972 diplomiral iz jugoslovanskih književnosti in komparativistike. Takoj po zaključku študija se je vrnil v Slovenijo in postal urednik pri založbi Partizanska knjiga v Ljubljani. Nato je trinajst let delal na Republiškem komiteju za kulturo Slovenije, leta 1987 pa se je zaposlil na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je deloval vse do upokojitve in bil leta 2020 imenovan za zaslužnega profesorja ljubljanske univerze.
Tudi po upokojitvi je ostal zvest povezovanju slovenske kulture z južnoslovanskim prostorom. Bil je tisti, ki je v okviru Vukove zadužbine spodbudil povezovanje Slovenske matice in Srbske akademije znanosti in umetnosti z organizacijo vsakoletnega posveta, na katerem so slovenski in srbski akademiki predstavljali pomembne znanstvenike in umetnike. Tako so se v preteklih letih po njegovi zaslugi zvrstili posveti o srbskem matematiku, geofiziku, gradbenem inženirju, klimatologu in astronomu Milutinu Milankoviću ob 60-letnici njegove smrti (2018), o matematikih Josipu Plemlju in Mihailu Petroviću Alasu (2020), pisatelju Ivu Andriću (2022) in kiparju Lojzetu Dolinarju in arhitektu Momirju Korunoviću (2025).
Sodelovanje z zaslužnim profesorjem dr. Vladimirjem Osolnikom pri pripravi teh znanstvenih srečanj nam bo ostalo v dragocenem spominu, saj je tudi ob reševanju zapletov kot osebnost vedno izžareval občudovanja vredno prijaznost, blagost in željo po strpnem dogovoru.
Ignacija J. Fridl