Fotografija: Wikipedia
O osebi, o kateri so že ob njegovih prejšnjih okroglih obletnicah tesni sodelavci napisali obsežne prispevke o njegovem znanstvenem, pedagoškem in organizacijskem delu s kopico spominskih utrinkov, ki so jih doživeli ob srečanjih s prijateljem, sodelavcem ali profesorjem, je stežka dodati kaj novega. Ob prejšnji okrogli obletnici je delo Ignacija Vojeta podrobno opisal in ocenil ter k temu dodal še navedbe dotedanjih zabeležk o profesorjevem delu kolega Vasko Simoniti v jubilejnih prispevkih v Glasniku Slovenske matice (34, 2017) in Zgodovinskem časopisu (70, 2016, št. 1–2). Ponavljanje že objavljenih tehtnih misli o znanstvenem opusu Ignacija Vojeta zatorej ne bi bilo najbolj smiselno in naj mi bo odpuščeno, da se bom pisanja lotil z malce bolj osebno noto.
A nekaj osrednjih točk slavljenčevega znanstvenega poslanstva je le potrebno izpostaviti. Ignacij Voje je po specializaciji iz turkologije postal eden vodilnih zgodovinarjev, ne le v slovenskem, pač pa tudi v širšem prostoru, za zgodovino jugovzhodne Evrope, zlasti Osmanske države in Dubrovniške republike ter njunih povezav in pomena za balkanski prostor. Rezultat raziskovanj so bili številni znanstveni prispevki in več monografij, ki bodo še dolgo referenčna točka raziskovanja balkanske tematike. Med najpomembnejšimi lahko omenimo Nemirni Balkan: zgodovinski pregled od 6. do 18. stoletja (1994), Slovenci pod pritiskom turškega nasilja (1996) in Slovenica Balcanica: zgodovinske študije (2005). Objavil je še več strokovnih monografij, učbenikov za srednje- in visokošolske ustanove, njegova zadnja samostojna publikacija pa je bil leta 2020 objavljeni Vodnik po starodavnem Dubrovniku. Dokaz vrednosti Vojetovih raziskovanj so visoke nagrade, ki jih je prejel, od nagrade sklada Borisa Kidriča leta 1977 do Zoisove leta 2008; za uspešno pedagoško delo na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je leta 1996 prejel naziv zaslužnega profesorja, leta 2012 pa ga je Hrvaška akademija znanosti in umetnosti izvolila za dopisnega člana.
S profesorjem Ignacijem Vojetom sem se najprej srečal kot njegov študent, saj je bil predstojnik oddelka za zgodovino, ko sem se vpisoval na Filozofsko fakulteto, pa tudi v letu, ko sem zaključeval študij. V začetku osemdesetih let 20. stoletja so bili ob maturi v primeru prevelikega števila kandidatov za vpis predvideni še sprejemni izpiti. Nadobudne bodoče študente sta v predavalnici 102 pozdravila predstojnik in profesor Miroslav Stiplovšek. Ko sta nas ob določeni uri še enkrat natančno preštela in ugotovila, da vsi najavljeni niso prišli in da nas ni preveč ter da se zato vsi prisotni lahko brez ovir vpišemo, so se v predavalnici zaslišali vzdihi olajšanja. Šele skozi študij smo začeli spoznavati svoje profesorje in njihovo naklonjenost tej ali oni tematiki. Ignacij Voje nam je predaval zgodovino južnoslovanskih narodov. Seveda zgodovinarski novinci še nismo poznali Vojetovih raziskav Dubrovniške republike in osmanskih časov na Balkanu, saj smo študirali večinoma po Zgodovini narodov Jugoslavije, predpisani obvezni literaturi. Smo pa slušatelji zaznavali naklonjenost, ki jo je profesor z dolgoletnim preučevanjem dubrovniškega arhiva izkazoval državici, stisnjeni med interese zahodno- in vzhodnoevropskega sveta, Respublici Ragusini. Sam sem jo občutil tudi na izpitu na trojčku, ko me je profesor spraševal o španski rekonkvisti, pogovor o tem obdobju iz preteklosti Iberskega polotoka pa sva končala – kje drugje kot – v Dubrovniku. Vojetov način predavanj je bil zelo umirjen in logičen, nekoliko bolj razburjenega pa smo študenti naše generacije videli v predavalnici le enkrat. Bilo je zaradi knjige o Albancih (objavljena leta 1984), ko je profesor Voje, preden se je lotil redne teme predavanja, navedel svoje pripombe na njeno vsebino, povedal, da so bile posredovane tudi založbi, ki pa jih je gladko preslišala in knjigo izdala, ne da bi jih vzela v ozir.
Kasneje so bila srečanja s profesorjem bolj sporadična. Zborovanja zgodovinarjev, ki so bila nekdaj drugačna, vsekakor bolj množična kot v dandanašnjih časih, so bila že ena od takšnih priložnosti. Kot dokaz profesorjevega zanesljivega spomina in zvestobe drugi dejavnosti, s katero se je ukvarjal, petju – v mladih letih je bil član akademskega pevskega zbora –, pa naj omenim le srečanje, od katerega še ni minilo niti desetletje. Bilo je naključno, v Operi SNG, kjer smo slučajno dobili sedeže drug ob drugem. Sam se že pozabil, na kateri operni predstavi je to bilo. Profesor Voje pa je v pogovoru naštel vse uprizoritve tega dela v ljubljanski operi od sredine prejšnjega stoletja z navedbo opernih pevcev, ki so nastopili v glavni vlogi, in dodal svoje ocene uspešnosti uprizoritev, ki si jih je seveda vse ogledal.
Pogostejša srečevanja z Ignacijem Vojetom so povezana s Slovensko matico, v kateri je bil dolgoletni član in funkcionar. V najstarejšem slovenskem znanstvenem in kulturnem društvu je postal aktivnejši po marcu 1983, ko je bil na občnem zboru izvoljen za člana nadzornega odbora, ki ga je tedaj vodil France Dobrovoljc. Že kmalu je Voje pokazal, da vsako prevzeto obveznost jemlje zelo resno. Ker sta bila sredi desetletja zaradi bolezni daljši čas odsotna tako predsednik kot gospodar Matice, sicer oba Vojetova kolega na oddelku, profesorja Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin, tajnik Drago Jančar pa je bil s Fullbrightovo štipendijo na oni strani Atlantika, sta Dobrovoljc in Voje v poročilo nadzornega odbora dodala še kakšno informacijo, ki bi jo sicer po logiki delovanja morali v svoja poročila uvrstiti odsotni vodstveni kolegi. Ko pa je začelo zdravje nagajati še Francetu Dobrovoljcu, je leta 1988 poročilo nadzornega odbora pripravil njegov član Ignacij Voje in ob tem uvedel novost, ki se je prijela za naslednjih nekaj desetletij. Poročilo je bilo precej bolj obsežno od dotedanjih, saj je vanj poleg finančnih vključil še vsebinske podatke o delovanju društva, vse pa je bilo pospremljeno z zahvalami najbolj prizadevnim pri vodenju aktivnosti in poslovanju Slovenske matice. Nič čudnega torej, da je bil – po dobri stari navadi, da je treba prizadevnim in zanesljivim naložiti čim več tovora – na občnem zboru februarja 1988 izvoljen za predsednika nadzornega odbora in ostal v tej vlogi zacementiran naslednji dve desetletji. Iz Vojetovih poročil in retrospektivnega pogleda na pomen nadzornega odbora, ki ga je spisal ob 150-letnici Slovenske matice, je razvidno, da jih je sestavljala oseba, ki se je poklicno ukvarjala tudi z gospodarsko tematiko in znala izkušnje preteklosti primerjati s težavami sodobnosti. Po četrt stoletja v nadzornem odboru je bil februarja 2008 izvoljen v upravni odbor, v katerem je ostal, dokler se ni izpolnila želja vodstva, ki jo je Voje v zborniku ob 150-letnici društva formuliral s sledečimi besedami: »Slovenski matici naj bi naša država zagotovila poseben status med slovenskimi založbami in društvi, saj ne gre za komercialno podjetje, pač pa za ustanovo, ki je na Slovenskem po svojem kulturnem in znanstvenem pomenu še zmeraj na uglednem tretjem mestu – za Univerzo v Ljubljani in Slovensko akademijo znanosti in umetnosti.«
Leta 2018 se je Ignacij Voje, kot še nekateri drugi starejši člani vodstva, ki so vodili priprave za sprejem zakona o Slovenski matici, poslovil od vodstvenih struktur našega društva, ki se mu je za dolgoletno zvestobo zahvalilo s podelitvijo naziva zaslužnega člana. Matico in preostale dejavnosti, ki so ga vodile skozi življenje, še vedno pozorno spremlja preko novic na spletnih straneh, kar za stoletnike res ni nekaj povsem samoumevnega. Njegovo sodelovanje s Slovensko matico pa ni zgolj stvar preteklosti. Medtem ko smo ob stoletnicah rojstva nekaterih drugih pomembnih zgodovinarjev, svojih profesorjev, organizirali posvete o njihovem življenju in delu, rezultati srečanj pa so bili objavljeni v zbornikih, so tokratni načrti drugačni. Profesor Voje še vedno piše, zato upamo, da se bomo lahko čim prej vnovič srečali ob izidu njegove nove knjige, le da tokrat ne bo šlo za znanstveno delo, temveč za spomine na prehojeno pot, na stoletje Ignacija Vojeta.
Aleš Gabrič
28. februar 2026