21.09.2023; 11:00 - 12:00; Dvorana Slovenske matice, 1. nadstropje, Kongresni trg 8, 1000 Ljubljana
Prijazno vabljeni na novinarsko konferenco, ki bo potekala v četrtek, 21. septembra 2023, ob 11. uri v dvorani Slovenske matice (Kongresni trg 8/I, Ljubljana). Na dogodku bomo predstavili nove knjige Slovenske matice: portret Vdih lepote. Dejan Bravničar, violinist avtorice Veronike Brvar, pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo Miljane Cunta, avtobiografski roman Imam petnajst let in nočem umreti Christine Arnothy v prevodu Marjana Poljanca in dokumentarni roman Senca brez človeka: film v prozi Nataše Konc Lorenzutti. O knjigah bodo spregovorili Veronika Brvar, Miljana Cunta, Marjan Poljanec in Nataša Konc Lorenzutti. Dogodek bosta povezovali dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice, in Zarika Snoj Verbovšek, pomočnica tajnice-urednice Slovenske matice.
Zbirka Spomini in srečanja
Veronika Brvar: Vdih lepote. Dejan Bravničar, violinist
Portret violinista Dejana Bravničarja (1937–2018) Vdih lepote oživlja spomin na izjemnega umetnika, ki je plemenitil kulturo našega in mednarodnega kulturnega prostora, hkrati pa portretira družbene razmere, v katerih je vrhunski violinist dozorel in deloval, ter omogoča vpogled v njegovo družino, ki je slovela po kultiviranosti, prostranosti duha in svetovljanstvu. Mama Gizela Bravničar je bila primabalerina SNG Opere in baleta Ljubljana ter ustanoviteljica srednje baletne šole, oče Matija Bravničar pa slovenski skladatelj in akademik SAZU. Violinistova pot je v delu skrbno dokumentirana, kar izpričujejo popisi njegovih koncertov doma in v tujini, izbrani navedki iz kritik domačega in tujega tiska ter pričevanja njegovih kolegov, študentov in sopotnikov. Kljub obsežnemu dokumentarnemu gradivu pa portret umetnika zaživi v slikoviti pripovedi. Sedem poglavij intonira izbrana misel Dejana Bravničarja, ki se dotika vseh plasti njegovega umetniškega delovanja ter plemenitega pedagoškega predajanja, v uvodnem in sklepnem delu pa avtorica knjige Veronika Brvar razkriva tudi manj znane plasti umetnikovega življenja ter njegova druga posebna zanimanja. Vdih lepote bogati še slikovno gradivo, poseben pomen pa portretu violinista daje pesniško posvetilo Otona Župančiča, preroški verzi ob rojstvu sina družini Bravničar.
Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in gospe Sidike S. Bravničar.
Zbirka Mozaiki
Miljana Cunta: Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo
Spremno besedo napisala: Veronika Šoster
Miljana Cunta nas je začarala že s svojim prefinjenim prvencem Za pol neba, nadaljevala z bolj konceptualno zbirko pesmi v prozi Pesmi dneva in se v tretji knjigi Svetloba od zunaj vrnila k poetiki prvenca, ki se je subtilno približala duhovnemu, povzdignjenemu, skoraj eteričnemu. S svojo četrto pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo se pesnica sicer še vedno sprehaja po isti pokrajini, a njen pogled je usmerjen ne več toliko navzgor kot med prste, kjer skozi svetlobo polzi neviden zlati prah. Glavna elementa zbirke sta prostor in čas, ki se upogibata, stikata, premikata, porajata brez kraja. A četudi bi želeli v pest ujeti svoj čas, da bi lahko vstopili in se vrnili, je to nemogoča naloga, ki se udejanja le skozi poezijo samo, skozi tisto materijo, ki zna ustaviti čas na papirju, kjer se platnice odpirajo neslišno kot dobro naoljena vrata. Odsotnost strahu v mnogih pesmih zato ni nič presenetljivega – pesnica se premika po času in prostoru gibko in lahkotno, zaznava podobe in jih zapisuje v večnost, v medprostore, kjer predmeti lebdijo v breztežnosti. Ne pretiravam, če poezijo v zbirki označim za nadčasovno ali celo nečasovno – ko se predamo verzom, tudi sami obstanemo med zrcaloma, začutimo ščemenje delčkov prahu na zlati svetlobi in si pustimo vrnitev, naj je kakršnakoli že.
Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.
Zbirka Prevodi iz svetovne književnosti
Christine Arnothy: Imam petnajst let in nočem umreti
Prevedel: Marjan Poljanec
Spremno besedo napisala: Ignacija Fridl Jarc
Petnajstletna Christine, pozneje uspešna in večkrat prevedena pisateljica (1932–2015), je svoje prvo delo Imam petnajst let in nočem umreti pisala skrita v kleti meščanske hiše v Budimpešti ob soju goreče, z mastjo prepojene vrvice. V njem skozi dekliške oči opisuje mučno vsakdanje življenje pozimi 1944–45, ko je od Nemcev zasedeno Budimpešto oblegala sovjetska vojska in jo po dveh mesecih nazadnje zavzela. Leta 1948 je družina v strahu pred ruskimi represalijami zbežala v Avstrijo, s čimer se zaključuje avtoričin prvenec. Knjiga, ki jo tematsko lahko primerjamo z Dnevnikom Ane Frank, je leta 1954 prejela nagrado »grand prix vérité« in istega leta izšla v Franciji. Pozneje je bila prevedena v 23 jezikov in v več državah postala šolsko branje.
Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.
Zbirka Knezova knjižnica
Nataša Konc Lorenzutti: Senca brez človeka: film v prozi
Avgusta 1942 so nacisti v dveh akcijah v Celju ukradli 645 slovenskih otrok, ki so jih odpeljali na ozemlje Tretjega rajha, njihove matere pa so večinoma umrle v taborišču Auschwitz-Birkenau. Približno trideset malčkov, večinoma še dojenčkov, je prestalo »rasne selekcije«, zato so bili iz otroških taborišč urada za utrjevanje nemštva premeščeni v dom Sončna poljana v Kohren-Sahlisu blizu Leipziga, ki ga je upravljala mreža tajne Himmlerjeve organizacije Lebensborn. Tam so jih lahko prevzeli bodoči nemški rejniki, ki so bili vsaj na videz zvesti režimu, niso pa vedeli, da jemljejo ukradene otroke.
Dokumentarni roman o otrocih vojne, ki so postali žrtve miru, temelji na pretresljivih pričevanjih še živečih otrok Lebensborna in njihovih potomcev ter avtoričinih srečanjih in pogovorih z njimi. Prepletajo se z njeno zgodbo o iskanju sledi za izginulimi otroki, vpeto v čas, ko na robu Evrope divja vojna in se zopet trguje s človeškimi usodami. Ob soočenju z romaneskno, hkrati pa stvarno zgodovinsko dokumentiranimi spomini realnih oseb, ki se v tem »filmu v prozi« levijo v bolj ali manj tragične literarne junake, lahko tako kot avtorica romana tudi rahločutni bralec oblikuje svoj odnos do družine, identitete, naroda in njegove preteklosti, torej do občečloveških pojmov, ki so temeljnega pomena za vsakogar izmed nas.
Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.