11.12.2023; 18:00 - 19:00; Dvorana Slovenske matice, 1. nadstropje, Kongresni trg 8, 1000 Ljubljana
Vljudno vabljeni na predavanje dr. Tomaža Pisanskega ob 120-letnici rojstva Silvestra Škerla, slovenskega kulturnika, ki bo v ponedeljek, 11. decembra 2023, ob 18. uri v dvorani Slovenske matice (Kongresni trg 8/I, Ljubljana). Dr. Tomaž Pisanski se je kot prvi vnuk Silvestra Škerla rodil v njegovi hiši in si v mladosti oblikoval življenjski nazor pod njegovim močnim vplivom. Je skrbnik družinskega arhiva, po smrti staršev pa sta s sestro Jano King velik del Škerlovega arhiva oddala v rokopisni oddelek NUK. Pri Slovenski matici načrtuje izdajo knjižnega dela ter razstavo knjižnih izdaj Škerlove Akademske založbe (1934–1945) in njegovih literarnih prevodov.
Avtor bo v okviru predavanja in pogovora podrobneje predstavil vsebino knjige o življenju in delu Silvestra Škerla, ki jo pripravlja že dalj časa, ter nekaj Škerlovih še neobjavljenih literarnih del. Predavanje bo popestril z bogatim slikovnim gradivom.
Dogodek sodi v cikel prireditev, ki ga finančno podpira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Silvester Škerl (Trst, 1903–Ljubljana, 1974)
Silvester Škerl, ki so ga domači in znanci klicali Eto, je kariero začel že kot gimnazijec v Trstu, kjer se je učil igralskega poklica pri Milanu Skrbinšku, slovenščino pa ga je učil Avgust Pirjevec. Takoj po vojni je spremljal Skrbinška na gledališke odre v Ljubljano in Maribor. Po poroki je boemsko življenje gledališčnika zamenjal za urejeno službo pri veletrgovini Ivana Kneza, pozneje je bil knjižni tajnik Jugoslovanske tiskarne, dokler ni leta 1934 zasnoval lastne Akademske založbe. Kot založnik in urednik je sodeloval z vodilnimi kulturniki tedanjega časa. Med drugim je bil dober prijatelj Franceta Kralja, Franceta Steleta, Frana Ramovša in Lili Novy. Med italijansko okupacijo je v prostorih Akademske založbe delovala ilegalna tiskarna in knjigoveznica. V njej so vezali tudi pesniško zbirko Mateja Bora Previharimo viharje. Po njenem odkritju je preživel več mesecev v sodnem priporu, proti koncu vojne pa v konfinaciji na Jesenicah. Ko so mu po »osvoboditvi« odvzeli Akademsko založbo, je na pobudo Borisa Kidriča ustanovil Slovenski knjižni zavod in Cankarjevo založbo. Po vojni je odkril Vitomila Zupana. Ko so Zupana zaprli, je skušal na različne načine pomagati njemu in njegovi družini, kar mu ni prineselo posebnih simpatij tedanjih oblasti. Do Ramovševe smrti je za kratek čas našel zatočišče na SAZU, potem pa nikoli več ni dobil zaposlitve v kulturni sferi. Do smrti se je preživljal s honorarnim literarnim prevajanjem. Njegov prevajalski opus obsega približno 100 knjižnih izdaj. Vse življenje, v radostnih in težkih časih, je pisal pesmi, vendar po letu 1945 svojih literarnih del ni več objavljal.