22.11.2023; 09:00 - 13:30; Dvorana Slovenske matice, 1. nadstropje, Kongresni trg 8, 1000 Ljubljana
Vljudno vabljeni na simpozij, posvečen pisatelju in politiku dr. Ivanu Tavčarju, ki bo v sredo, 22. novembra 2023, ob 9. uri v dvorani Slovenske matice, Kongresni trg 8 v Ljubljani. Na simpoziju bomo z različnih vidikov osvetlili pomen Tavčarjevega literarnoumetniškega, kulturnega, političnega in odvetniškega delovanja.
PROGRAM SIMPOZIJA
9.00–9.25
Pozdravni nagovori
dr. Aleš Gabrič
predsednik Slovenske matice
prof. dr. Gregor Majdič
rektor Univerze v Ljubljani
prof. dr. Mojca Schlambergar Brezar
dekanja Filozofske fakultete UL
doc. dr. Ignacija Fridl Jarc in red. prof. dr. Urška Perenič
organizatorici in vodji simpozija
Ivan Tavčar v spominjanju sorodnikov
9.30–9.50
prof. dr. Marjeta Zorc
Družinski spomini, ki ostajajo večni
Ivan Tavčar in njegova literarna dediščina
9.50–10.10
prof. ddr. Igor Grdina
Tavčarjev romaneskni vzporednik ljubljanskemu kongresu
10.10–10.30
prof. dr. Timothy Pogačar
»Pravijo, da se tam boljše živi«: Migracija v leposlovnih delih Ivana Tavčarja
10.30–10.50
prof. dr. Urška Perenič
V Zali
10.50–11.10
Odmor
Ivan Tavčar in njegova literarna dediščina
11.10–11.30
prof. dr. Milena Mileva Blažič
Ivan Tavčar in učni načrti za slovenščino
11.30–11.50
dr. Jernej Kusterle
Ivan Tavčar kot persona non grata
Ivan Tavčar – politik in društvenik
11.50–12.10
prof. dr. Andrej Rahten
O Tavčarjevih napitnicah hrvaškemu državnemu pravu
12.10–12.30
dr. Jurij Perovšek
Ivan Tavčar kot strankarski prvak, ljubljanski župan in protiboljševik
12.30–12.50
doc. dr. Ignacija Fridl Jarc
Ivan Tavčar in Slovenska matica
Ivan Tavčar – odvetnik in sokol
12.50–13.10
dr. Peter Čeferin
Ivan Tavčar kot odvetnik
13.10–13.30
prof. dr. Ivan Čuk
Sokol Ivan Tavčar
13.30
Diskusija in zaključek simpozija
Dogodek organizirata Slovenska matica in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, vodili pa ga bosta doc. dr. Ignacija Fridl Jarc (Slovenska matica) in red. prof. dr. Urška Perenič (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani).
Program vseslovenskega praznovanja Tavčarjevega leta je pripravila Kreativna baza.
POVZETKI
POKLON VISOŠKEMU GOSPODU
SIMPOZIJ O IVANU TAVČARJU
Slovenska matica, 22. 11. 2023
POVZETKI REFERATOV (v abecednem vrstnem redu)
prof. dr. Milena Mileva Blažić
Milena.Blazic@pef.uni-lj.si; Milena.Blazic@guest.arnes.si
IVAN TAVČAR IN NJEGOVA BESEDILA V UČNIH NAČRTIH ZA SLOVENŠČINO
V učnih načrtih za slovenščino literatura funkcionira kot medij kulturnega spomina (M. Juvan, 2005). Literarni kanon prek učnih načrtov omogoča, da izbrana dela iz klasike, sodobne klasike in sodobnosti beremo, citiramo in vključujemo v nove literararne repertoarje. V prispevku sta predstavljena življenje in delo pisatelja za odrasle Ivana Tavčarja (1851–1923), ki pa se je kot mladinski avtor pojavljal v učnih načrtih (v nadaljevanju UN) v treh obdobjih: 1) 1918–1941, 2) 1945–1991 in 3) 1991–2018 . V predhodnih UN je avtor bil del »literarnega kanona« (1998), v veljavnih UN (2018) je omenjeno le »pregledno poznavanje avtorja/del«.
Zlasti na ozadju nazadnje povedanega in izhajajoč iz teorije o kulturnem spominu, se je treba vprašati, zakaj avtor oz. dela Ivana Tavčarja niso več del literarnega kanona oziroma kateri avtorji klasiki, sodobni klasiki in sodobniki so potemtakem del literarnega kanona.
dr. Peter Čeferin
Peter.Ceferin@ceferin.si
ODVETNIK DR. IVAN TAVČAR
Dr. Ivan Tavčar je opravljal odvetniški poklic od leta 1884 do svoje smrti leta 1923, torej devetintrideset let, in se ni nikoli upokojil. Pravo je študiral na Dunajskem vseučilišču med letoma 1871 in 1875. Nato je opravil državni izpit iz pravne zgodovine in pravosodja, prejel absolutorij in opravil rigoroze.
Po takratnem Odvetniškem redu iz leta 1868 je bilo treba za pridobitev pravice do opravljanja odvetniške dejavnosti izpolniti naslednje pogoje: doktorat, sedemletno pripravniško prakso in odvetniški izpit. Odvetniško pripravništvo je Tavčar opravljal pri več odvetnikih, in sicer pri dr. Schreyu, dr. Mencingerju, dr. Moschetu in dr. Ahačiču. Po končani pripravniški praksi in doktoratu je v Trstu leta 1883 opravil odvetniški izpit in leta 1884 odprl svojo odvetniško pisarno v Ljubljani.
Postal je član Kranjske odvetniške zbornice, ki ima zgodovinske zasluge za uveljavitev slovenskega jezika v uradnem poslovanju in za uveljavitev vladavine prava v takratni Avstro-Ogrski monarhiji. Zastopal je stranke v vseh zadevah, in sicer civilnih, kazenskih, gospodarskih in upravnih, in na vseh takratnih sodiščih (iz arhivov izhaja, da so bila takrat v Ljubljani naslednja sodišča: mestno, deželno, kriminalno, trgovsko in menično sodišče).
V času Avstro-Ogrske so na sodiščih uporabljali nemški jezik. Če pa sta bili obe stranki Slovenca in tudi oba odvetnika slovenske narodnosti, so morala avstrijska sodišča razpravljati in razglašati sodbe v slovenskem jeziku. V Skabernetovi knjigi Slovenski advokati in javni notarji v književnosti, znanosti in politiki (1936) navedel, da je bil Ivan Tavčar sijajen govornik. »Njegova zgovornost se je pa bolj izkazovala v skrbno pripravljenih in v podrobnosti izpiljenih govorih kakor pa v improvizacijah«.
V Tavčarjevi odvetniški pisarni, ki je veljala za »liberalno trdnjavo«, so se usposabljali in opravljali pripravniško prakso mnogi ugledni slovenski pravniki (med njimi Danilo Majaron).
prof. dr. Ivan Čuk
Ivan.Cuk@fsp.uni-lj.si
SOKOL DR. IVAN TAVČAR
Čeprav je bil dr. Ivan Tavčar premlad, da bi bil med ustanovnimi člani Južnega Sokola, pa je bil vseeno pomemben član sokolskega gibanja od vstopa v društvo do smrti. Mnogokrat se bolj poudarja njegovo umetniško in politično delovanje, a je izjemno pomemben tudi njegov prispevek na področju telesne kulture. Dvakrat je bil starosta Ljubljanskega sokola, in sicer med letoma 1882 in 1883 ter v obdobju med 1895 in 1905. Predvsem drugo obdobje je bilo tisto, ki je prenovilo slovensko sokolstvo, ga tudi združilo ter pripeljalo do nadaljevanja in sodelovanja v mednarodnem prostoru. Čeprav je obdobje delovanja v sokolstvu zaznamovalo tudi nekaj organizacijskih in strokovnih nesoglasij, so končne rešitve vedno pripeljale do napredka sokolskega gibanja, tako v pomenu kakovosti kot množičnosti pa seveda družabnosti in umetniškega udejstvovanja. Najpomembnejši dogodek je bil gotovo izlet ob 40. obletnici ustanovitve Južnega Sokola, ki je takrat omogočil doktorju Viktorju Murniku, da je v narodnobuditeljskem govoru izjavil: »Slovenec sem in kdo je več?«. V družini Tavčar ni bil ugleden član sokolstva le Ivan, temveč tudi njegova žena Franja, ki je pomembno vplivala na vlogo žensk v slovenskem sokolskem gibanju. Ob pogrebu so se sokoli s svojo množično prisotnostjo za njun doprinos k razvoju sokolskega gibanja zahvalili obema.
doc. dr. Ignacija Fridl Jarc
vodstvo@slovenska-matica.si
IVAN TAVČAR IN SLOVENSKA MATICA
Ivan Tavčar je s Slovensko matico začel sodelovati že v letu 1880, ko je bila v Letopisu Matice slovenske objavljena njegova noveleta V Karlovci. Podpisal jo je s svojim najbolj poznanim psevdonimom Emil Leon. To je obenem tudi Tavčarjeva edina literarna objava pri Slovenski matici. Ta podatek je presenetljiv, zlasti ob upoštevanju dejstva, da se je Matica konec 19. in v začetku 20. stoletja poleg strokovnih priročnikov in učbenikov izraziteje usmerila k izdajanju domačih in prevodnih leposlovnih del ter sočasno zasnovala nekaj svojh leposlovnih zbirk, namenjenih slovenskim avtorjem (Knezova kjižnica, Zabavna knjižnica). Vzroke je treba iskati predvsem v literarni usmeritvi Matičinih urednikov, posebej Frana Levca, ki je v obdobju svojega predsedovanja najstarejši delujoči kulturni in znanstveni ustanovi (od 1893 do 1907) dajal prednost izdajanju Cankarjevih literarnih del in izbranih del starejših slovenskih piscev.
Ključna za proučevanje odnosa med Ivanom Tavčarjem in Slovensko matico je zato Matičina dejavnost med letoma 1918 in 1920, ko je bil Tavčar njen predsednik. Čeprav je to funkcijo opravljal le kratek čas, je bilo to obdobje zelo pomembno, saj si je morala Matica po ponesrečenem obratu k ilirizmu za časa predsedovanja Frana Ilešiča (1907–1914) in še bolj zaradi prepovedi delovanja med letoma 1914 in 1917 v povsem spremenjenih političnih razmerah in povezavah z južnoslovanskim prostorom ponovno določiti svoje cilje in usmeritve.
prof. ddr. Igor Grdina
grdina_igor@siol.net
TAVČARJEV ROMANESKNI VZPOREDNIK LJUBLJANSKEM KONGRESU
Ljubljanski kongres evropskih sil leta 1821, ki ga lokalni »učenjaki« še vedno napačno označujejo za zborovanje Svete zveze (na njem je z nekoliko omejenim mandatom sodeloval tudi zastopnik v to permanentno koalicijo nevčlanjene Velike Britanije, Castlereaghov polbrat Charles William Vane/Stewart), je vsebinski vzporednik Tavčarjeve najdaljše pripovedi, romana Izza kongresa. Pisateljev tekst namreč ni pripoved o političnem shodu, temveč o dogajanjih v času in v kraju, v katerem se ta odvija. Kongres pa je za pripoved vendarle pomemben, saj realistično odgovarja na vprašanje, kako je mogoče, da so se takšne osebe, kot jih pisatelj vključi v svoj roman, lahko konstituirajo tako pester (mikro)svet.
V Tavčarjevem opusu je roman Izza kongresa ne samo osamelec, temveč tudi poskus: že naslov opozarja, da gre za roman, ki mu je povod drugo dogajanje. O slednjem je bralec lahko poučen iz zgodovine oziroma iz pričevanj (Metternichovi zapiski, Gentzev dnevnik, časopisje …), vendar za razumevanje samega Tavčarjevega romana je in hkrati tudi ni bistveno. Izza kongresa je mogoče brati kot povsem samostojen tekst, vendar tudi kot vzporednik drugim besedilom, na katera se kdaj tudi naravnost sklicuje (zlasti v vodilih k poglavjem). Bralec ima več možnosti vstopa v pripoved, ki je, če je dojemamo kot samostojen tekst, razdrobljena, v primeru kontrapunktične povezanosti z zgodovino in drugimi teksti pa jo je mogoče razumeti kot nekakšen faktično-fikcionalni komentar. Ali celo dopolnitev – na kar izrecno opozarja naslov.
Tavčarjem roman Izza kongresa je bil nedvomno zasnovan z veliko ambicijo, vendar pa je izvedba marsikdaj zaostala za potencialom snovi in nedominantnega izhodišča – tudi zato, ker je pisatelj ustvarjal besedilo včasih tudi mimogrede, v klopeh dunajskega državnega zbora, ki je bil prizorišče njegove politične katastrofe.
prof. dr. Timothy Pogačar
pogacar@bgsu.edu
»PRAVIJO, DA SE TAM BOLJŠE ŽIVI«: MIGRACIJA V LEPOSLOVNIH DELIH IVANA TAVČARJA
Prispevek se osredotoča na Tavčarjeve Slike iz Loškega pogorja, objavljene med letoma 1876 in 1888 in nato v zbirki Med gorami, in sicer na temo prvinskega strahu pred ločitvijo od doma oziroma domačega kraja. Pri tem ne gre zgolj za fizično odsotnost, ampak tudi socialno odrinjenost, ki povzroči protagonistovo moralno propadanje ali pa ogrozi njegovo dobro počutje – celo do te mere, da umre. Iz istega strahu izhaja tudi odpor do izseljevanja, kakor je razviden iz Tavčarjevih poznejših del, denimo v Cvetju v jeseni, četudi bi morda pričakovali, da bo pisatelj zaradi liberalnih političnih nazorov podpiral svobodo gibanja.
dr. Jernej Kusterle
jernej.kusterle@gmail.com
IVAN TAVČAR KOT PERSONA NON GRATA
Ivan Tavčar (1851–1923), ki je objavljal tako pod svojim pravim imenom kot pod različnimi psevdonimi (npr. Emil Leon, dr. Ivan Nevesekdo, Janez Neprošen, Leo Roman(us), Nekdo, Oni Nepovedanič idr.), danes velja za enega najpomembnejših slovenskih pripovednikov, katerega pisateljsko delo je bilo zaznamovano z uredniškim in gospodarsko-političnim delovanjem. Njegova avtonomna drža, ki je bila rezultat uspehov in osebnega ponosa s primesmi samoljubja (Tavčar v Cankar 1973, 163) in vzvišenosti (Vidmar 1979, 21), je prispevala k nastanku zamer v odnosih z J. Jurčičem, F. Levstikom, F. Levcem, L. Jeranom, A. Ribnikarjem, V. Ravniharjem, A. Aškercem, I. Cankarjem in drugimi. Tavčar je sicer že za časa svojega življenja dosegel visoko literarno popularnost, vendar ta ni bila zgolj pozitivna. Ob izidu satire Izgubljeni bog je denimo knjižica med ljudmi požela tak uspeh, da so jo morali v tiskarni večkrat ponatisniti, medtem ko jo je klerikalna skupnost vzela za pohujšljivo in neprimerno (Boršnik v Tavčar 1958, 429–431). Prav ta moralno-teološka dimenzija, ki predstavlja enega temeljnih stebrov estetike (Kusterle 2022, 33) in je najbolj radikalne spremembe doživela v širšem obdobju fin-de-siècla, je najmočneje vplivala na to, da je Tavčar določen čas veljal za persono non grata. Kot takega so ga videli npr. A. Mahnič, I. Šušteršič, A. B. Jeglič in A. Ušeničnik.
prof. dr. Urška Perenič
Urska.Perenic@ff.uni-lj.si; urska.perenic@zrc-sazu.si
V ZALI
Tavčarjev novelski cikel V Zali, ki ga je vse dolgo leto 1894 prinašal Ljubljanski zvon, se je v slovensko poljudno zavest vpisal zlasti s slavno izjavo majestetičnega pripovedovalca, da nam je ljubezen vsem v pogubo, in sicer tako živali kakor človeku. Toda važnejše se zdi tisto, česar nam pripovedovalec ne pove in je torej zamolčano, a vendar sporočilu cikla pridodano. Da namreč ljubezen, ki se konča s smrtjo, uničenjem, propadom, omogoča tudi intenzivno življenje in se čez prag smrti lahko prelije v ljubezen brez mere. To pa je po mnenju in ugotovitvah avtorice tega prispevka tudi eno od osrednjih sporočil oziroma idejnih težišč Tavčarjevega pripovedniškega opusa, kakor se mu je izpisal skozi približno šestdeset let, s čimer se cikel V Zali (poprej precej skromno obravnavan kot nekakšna lovska novel(et)a), prikazujoč ljubezen-smrt v naravi oziroma “ljubezensko smrt” (ta se kot odzven ponovi tudi v Cvetju v jeseni), organično povezuje s preostalimi deli pisateljevega opusa.
dr. Jurij Perovšek
jurij.perovsek@gmail.com
IVAN TAVČAR KOT STRANKARSKI PRVAK, LJUBLJANSKI ŽUPAN IN PROTIBOLJŠEVIK
Ko je Ivan Tavčar leta 1910 prevzel vodenje Narodno napredne stranke na Kranjskem, je bil že dolga leta uveljavljeni slovenski politik. Kot eden od ključnih nosilcev tedanjega kulturnega boja na Slovenskem je dosledno vodil liberalni boj proti katoliški strani. Leta 1912 je svoj dotedanji politični položaj podkrepil še s prevzemom županovanja Ljubljane, ki jo je vodil do leta 1921. Pod njegovim vodenjem je mesto ohranilo doseženo stopnjo komunalnega razvoja, medtem ko sam pobud v tem pogledu ni izražal. Njegov županski facit je bila prva svetovna vojna, ki jo je Ljubljana preživela na osnovni življenjski ravnI in se izognila udarcem avstrijske oblasti. Kot načelnik NNS je leta 1917 podpisal znano Ljubljansko izjavo, ki je postala izhodišče širokega deklaracijskega gibanja za slovensko narodno samoodločbo. V letih 1918 in 1919 je bil načelnik vseslovenske liberalne Jugoslovanske demokratske stranke. Bil je med snovalci in člani prve slovenske nacionalne vlade, oblikovane po razpadu habsburške monarhije. Že pred njim je zagovarjal jugoslovanski unitarizem in centralizem in srbski politični primat. To vodilo ga je spremljalo v leta 1918 ustanovljeno Kraljevino SHS. Po vojni je njegovo ideološko držo poudarjeno zaznamovalo ostro protiboljševiško stališče.
prof. dr. Denis Poniž
denis.poniz@guest.arnes.si
MARJA BORŠNIK IN ZAČETKI T. I. »DIGITALNE HUMANISTIKE« NA SLOVENSKEM
V sedemdesetih letih na Slovenskem, podobno je bilo drugod po svetu, še nihče ni poglobljeno razmišljal o možnostih, ki so jih ponujali računalniki za raziskave umetnosti in posebej literature. Med tistimi, ki so orali ledino, je bil tudi podpisani. Ker je bila Marja Boršnik njegova daljna sorodnica, je v nekem pogovoru omenil možnosti, ki jih ponujajo računalniki za obdelavo besedilnih korpusov, predvsem semantičnih in sintaktičnih posebnosti posameznega avtorja. Marja Boršnik je v tistem času (znova) raziskovala opus Ivana Tavčarja, posebej njegova zgodnja, večinoma nepodpisana ali z inicialkami označena besedila, zato se je pokazala priložnost, da do tedaj znane metode ugotavljanja avtorstva poskušamo nadgraditi z novimi spoznanji in vse skupaj uporabiti pri določanju avtorstva domnevnih Tavčarjevih besedil. Nekaj ugotovitev je potem Boršnikova objavila v monografiji Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec (1973). Spominski zapis bo poskušal osvetliti nekaj podrobnosti iz sodelovanja podpisanega z Marjo Boršnik, ki je pokazala nenavadno širino pri sprejemanju novih metod literarnovednih raziskav.
prof. dr. Andrej Rahten
andrej.rahten@zrc-sazu.si
O TAVČARJEVIH NAPITNICAH HRVAŠKEMU DRŽAVNEMU PRAVU
V središču prispevka so stiki Ivana Tavčarja s hrvaško politiko in njegovi nastopi na Hrvaškem v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja. Zasluge za njegovo odločitev za tesnejše sodelovanje s Hrvati gre pripisati strankarskemu kolegu Ivanu Hribarju, s katerim sta se takrat družno razglašala za narodna radikalca. Po začetnem obotavljanju se je tudi Tavčar navdušil za udeleževanje hrvaških proslav. S svojimi napitnicami hrvaškemu državnemu pravu si je pridobil velike simpatije in postal eden najbolj priljubljenih govornikov južno od Sotle. V prispevku so analizirani predvsem Tavčarjevi govori na različnih hrvaških proslavah. V poudarjanju slovensko-hrvaške vzajemnosti je postavil visoke retorične standarde, ki so jim bili celo njegovi hrvaški sogovorniki redko kos. Tavčar je zelo zgodaj pristal na vključitev slovenstva v okvir hrvaškega državnega prava. Medtem ko je za Hrvate striktno uporabljal izraz »narod«, se mu je za Slovence v govore občasno prikradel tudi izraz »pleme«. Seveda je treba vedeti, da je veliko tovrstnih izjav tudi posledica evforičnega vzdušja, ki je bilo značilno za takratne proslave hrvaških rodoljubov. A napačno bi jih bilo pripisovati zgolj trenutni želji govornika, da naredi dober vtis na poslušalstvo. Tavčar je na slovensko etnično ozemlje gledal kot na nekakšno trdnjavo, ki jo na severu oblegajo nemški nacionalisti, na zahodu pa italijanski iredentisti. V tem položaju je v hrvaških pravaših videl dobrodošle zaveznike, kar je nato prišlo do izraza tudi v njegovih nastopih. Tavčarjevi liberalci so sicer na prelomu stoletja v povezovanju s pravaši dobili nevarno konkurenco v slovenskih katoliških narodnjakih, ki so nato v svoj program trialistične rekonstrukcije habsburške monarhije vključili tudi sklicevanje na hrvaško državno pravo.
akad. prof. dr. Metka Zorc, dr. med.
marjeta.zorc@mf.uni-lj.si
DRUŽINSKI SPOMINI, KI OSTAJAJO VEČNI
Brat stare matere mojega očeta, pisatelj, odvetnik in ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar je bil kljub temu, da smo bili že tretja mlajša generacija, globoko zasidran v spominih in mislih naše družine. Imel je prav gotovo vpliv na ohranjanje življenjskih norm, načina življenja in družinske identitete skozi naslednje generacije.
Doma smo gojili posebno spoštovanje do tradicije in družinskih korenin, prenašale so se mnoge misli spoštovanega strica tudi v naše življenje. Vrednote poštenosti, odnosa do sočloveka in izobrazbe, za kar je bil zgled prav Tavčar, so nam predstavljale svetel vzgled. Še posebej mlajšim so nam bili v zgled njegovi sinovi, med katerimi sem posebno ljubezen gojila do prof. dr. Igorja Tavčarja, začetnika sodobne medicine na slovenskih tleh in soustanovitelja Medicinske fakultete v Ljubljani.
Tradicionalne norme, ki so usmerjale naše odraščanje, so nam ostale tudi glboko v srcih in se jih oprijemamo še dandanašnji. Živeti tako, da je »življenje vredno življenja«, so namreč besede Ivana Tavčarja, s katerimi je želel vplivati na družinske naslednike, in sicer s pokončno držo, poštenostjo, sočutjem in delavnostjo, kar je vse živel.