Spopad s pomladjo – veliki Pahorjev roman pri Slovenski matici
Pri Matici smo v času mojega urednikovanja izdali vrsto Pahorjevih del, pravzaprav je izšlo prav vse, kar nam je predložil. Nekaj časa smo bili njegova tako rekoč »domača« hiša v Sloveniji, s katero je rad sodeloval in prihajal k nam na pogovore, ki so daleč presegali uredniške in tehnične podrobnosti o njegovih knjigah. Midva sva bila seveda že zdavnaj prej v prijateljskih stikih, ki so se ob teh srečanjih samo okrepili. Zato sem si ga tudi ob predlogu njegove knjige o Trstu upal prepričevati, naj izide z naslovom Trg Oberdan, čemur je sprva silovito ugovarjal. Trg Oberdan se imenuje po slovenskem človeku, pisal se je Oberdank, torej knjiga ne more imeti naslova po njegovem poitalijančenem imenu, s katerim ga zdaj slavijo italijanski nacionalisti kot svojega junaka, ki je skušal izvesti atentat na cesarja Franca Jožefa ob njegovem obisku v Trstu. Odpeljal sem se v Trst in ga s pomočjo njegove žene Radoslave prepričal, da je ta naslov pravi, saj simbolično in z notranjim paradoksom zajema mnogo vidikov slovenske navzočnosti v Trstu, skupaj z gestapovskimi zapori na tem trgu, od koder so ga odvedli v nacistično taborišče. Takšnih, bolj ali manj pomembnih anekdot, ki povezujejo Borisa Pahorja in Slovensko matico, je veliko.
A za razumevanje celotne njegove literature je pomembna druga, prenovljena in dopolnjena izdaja njegovega romana Spopad s pomladjo, ki smo ga, po davni prvi izdaji, ponovno izdali. To je lepa in resna knjiga, sem napisal takrat. To je knjiga o ljubezni, ki rase iz izkušnje in prizorišča človeške smrti.
Prav je, da jo slovenski bralci na novo odkrijejo, potem ko je po zadnji tržaški izdaji iz leta 1978 tukaj nekako utonila v pozabo. Zato pa je z vso močjo zasijala v Franciji in Nemčiji, med tamkajšnjimi bralci in v kritikah največjih evropskih časopisov od Pariza do Frankfurta, od Züricha do Dunaja. Bogat pripovedni in vitalistični lok romana se giblje v območju, ki ga začrtujeta eros in tanatos. Iz buchenwaldske podružnice, kjer je ostala ponižujoča smrt, pelje spomladi leta petinštirideset čez holandsko ravnico vlak z nemogočimi potniki. Nemogoči potniki so telesno in duhovno zlomljeni ljudje iz vse Evrope, ki so ušli strahovitemu in nesmiselnemu uničevanju. Pred njimi je sanatorij v bližini Pariza, je s svojo eksplozijo pomladanskega in osvobojenega življenja Pariz sam, čisto nasprotje smrtnih zimskih pokrajin, kakršne so ostale za njimi. Ne samo prehodna postaja, pač pa most od smrti k življenju, ki prihaja z močjo pomladi. In ljubezni.
Radko Suban, tržaški Slovenec, povsem osamljen mladi človek, ki za seboj nima samo uničevalnega lagerja, pač pa tudi hudo izkušnjo s fašizmom, z vojaščino na saharskem pesku, z zasliševanji gestapa in smrtjo svoje ljubljene. Za njim je teror, ne samo fizični, tudi duhovni, zakaj fašizem, ki se mu je bil uprl, je v temelju uničeval njegovo slovensko kulturo, požgal Narodni dom in na grmadah pred Verdijevim spomenikom sežigal slovenske knjige. In Arlette, mlada Francozinja, bolničarka v sanatoriju, ki z vso močjo svojega pravkar prebujenega bitja uteleša prihodnost, ljubezen, življenje sámo. Ona je tista, ki samodejno ve, kako je v duši ljudi, ki niso mrtvi, a tudi niso živi.
Knjiga je prepojena z vitalizmom, ki se s pomladjo vrača v izsušeno telo in dušo mladega človeka, ki je pravkar prišel iz taborišča, iz prizorišč smrti in minevanja, obut v nemške vojaške škornje. Bralca bi rad opozoril na ta detajl, poln vsakovrstne simbolike. V Bergen-Belsenu, kjer so lageraše osvobodile angleške čete, jih je prinesel v ambulanto neznanec in jih dal Subanu za menažko mineštre. Sam ni vedel, pravi, zakaj jih je obul, morda zaradi davne otroške želje, da bi imel škornje. Vsekakor se jih je neznanec hotel znebiti. A znebiti se jih hoče tudi Radko Suban. Ko se pozneje iz sanatorija odpravi v Pariz, jih skuša na nekakšnem velikanskem bolšjem sejmu na robu mesta prodati, dva škornja, ki sta stala v omari v položaju »pozor«, kakor »da bi še pred eno minuto v njih stal nemški vojak, ki je zginil, ko se je premaknilo vratno krilo«. In še: »… zazdelo se mu je, da ima v roki čevlje človeka, ki ga je ubil in skril v omaro.« Suban se s škornji v rokah znajde sredi človeškega mravljišča vsakovrstnih prekupčevalcev in črnoborzijancev, ljudje prodajajo in kupujejo najbolj nesmiselne in komaj uporabne stvari – nemških vojaških škornjev, kakorkoli so iz čvrstega usnja in videti uporabni, ne kupi nihče. Zapetljaji s tema dvema kosoma so tragikomični, beda Radka Subana je vse globlja, ljudi na sejmu je zmeraj manj, množica odteka kakor neslišna voda. In tako stoji taboriščnik, ki je izkusil najhujše zlo nemškega militarizma, z njegovim simbolom v rokah, vse bolj se zavedajoč popolnega absurda svojega položaja: »A kdo bo vzel obuvalo, ki je simbol vsega zla in morda celo zlo samo. Tudi če bi bil francoski človek bos, ali ne bi rajši oral bos, kakor da bi si moral natakniti take škornje? In prav on je moral prinesti takšno blago naprodaj, nihče ne ponuja nič podobnega …« Videti je, da bodo škornji končali na smetišču, a sledi presenetljiv obrat; Suban ob nekem zidu sezuje pošvedrane čevlje in obuje nemške vojaške škornje, prekrije jih s hlačnico … vse skupaj postane »malenkostno in brezplodno … Saj je vse nesmiselno, hitri avtomobili, ki drvijo po kamniti strugi pod njim, in ti ljudje, ki hodijo po nadvozu …« Nesmisel vsega se stopnjuje, ko prav on, nemška žrtev, obut v nemške vojaške škornje, ki jih nihče ni hotel kupiti, v podzemni pod postajo Pigalle sluti nad seboj v tesnih ulicah barve in ironijo Toulouse-Lautreca, erotiko, ki je nasičena s stoletnimi spomini in usodami. Ne vleče ga več v Trst, kjer ni nikogar, tudi Mije, njegove ljubezni pred aretacijo ne, njo so ubili, »sodobni Odisej prav nič ne hrepeni po Itaki. Vseeno mu je, kje se bo izkrcal.« Sodobni Odisej, ki je preživel vse smrtne preizkušnje, hodi v nemških vojaških škornjih po Parizu in nima več nobene Itake, njegova edina Itaka je človek, ki mu je naenkrat najbližji, ženska, Arlette.
Ljubezenska zgodba, ki sledi, se iz pariške pomladi vzpne v poletje in se nagne v jesen. V njej je energija celotnega novega življenja, nastalega iz ničelne točke porušenega evropskega sveta. Proza, ki v majhni vsakdanjosti in med drobnimi človeškimi slabostmi rase v biblijsko Visoko pesem. Sredi mizernih materialnih razmer, sredi novega hirošimskega uničevanja in med spominskimi fleši še včerajšnjih Kruppovih vozičkov, ki vozijo telesa skozi sneg in noč.
Spopad s pomladjo, spopad za življenje in za ljubezen, ki nikoli ne mine. In ko se v zmeraj bolj oddaljenih usodah dveh mladih ljudi, ne zmore polno uresničiti in izživeti, živi naprej v tej lepi in resni knjigi.
Zdi se mi, da je to, kar sem takrat napisal o tej knjigi za Slovensko matico, ključnega pomena za Borisovo silno voljo do življenja, dolgega življenja. Napisal je težko, mračno knjigo o trpljenju v taboriščih, mnogo zgodb o življenju v Trstu pod fašizmom, mnogo člankov in esej o svojih spopadih s komunistično doktrinarnostjo, a nobena ni zadela njegove temeljnega človeškega občutja tako globoko in jasno, kakor prav roman Spopad s pomladjo.
Še danes sem vesel, da smo ta roman izdali prav pri Slovenski matici.
Drago Jančar