V trenutkih slovesa se nam ne ponujajo odgovori, ampak se nam postavljajo vprašanja. Najprej tisto temeljno in najbolj boleče: kako je mogoče, da kar nenadoma ni več med nami človeka, ki je popolnoma nepričakovano, v trenutku zastal sredi dela, poln novih, še nedokončanih načrtov, v izvrstni fizični in ustvarjalni kondiciji? Človeka, ki ob upokojitvi ni odložil svojega strokovnega poslanstva, ampak je le še stopnjeval ritem dela in širino duhovnega obzorja, ki se je zdelo brezmejno. Ostal je reden obiskovalec in uporabnik bogatega fonda gradiva Rokopisne zbirke, za katerega je bil v veliki meri sam zaslužen. V zadnjih letih so si po vrsti sledile nove in nove izdaje literarnozgodovinskih in biografskih znanstvenih in poljudnih monografij, člankov, stripov, intervjujev, referatov, časopisnih prispevkov … Bil je in do konca ostal človek izjemne umske energije in neizmerljive radovednosti. Z vsem svojim delovanjem je poosebljal plemenito intelektualno skrb za slovenski jezik in literaturo in se v svoji stroki zapisal med največje. Poudarjam: ne le skrb, ampak v prvi vrsti pristna in neizmerna ljubezen do naše pisne in literarne kulturne dediščine. V sebi je združeval vse odlike, pomembne za tako odgovorno delo: izjemno široko znanje, prirojeno inteligenco ter predano, fokusirano trdo delo ob študiju, pisanju besedil, transkribiranju rokopisov in urednikovanju.
Ob nastopu službe vodje Rokopisne zbirke NUK se je z vsem srcem posvetil plemenitemu poslanstvu zbiranja, ohranjanja, raziskovanja in publiciranja slovenske pisne kulturne dediščine ter postal pojem odličnosti na tem področju. Vestno in iznajdljivo si je prizadeval za pridobitev novega gradiva, za uveljavitev novih standardov na področju katalogizacije ter s pomočjo mednarodnih projektov za povezovanje s stroko tudi izven naših meja. V strokovnih revijah je objavil lepo število znanstvenih člankov in razprav s področja knjižničarstva ter z referati sodeloval na simpozijih o slovenski kulturni dediščini in obdelavi rokopisnega gradiva. Za svoje bibliotekarsko delo je prejel Čopovo priznanje in Kalanovo nagrado. Kot najzaslužnejši na tem področju je prvi prejel Trubarjevo priznanje za zasluge na področju varovanja in hranjenja pisne kulturne dediščine, ki ga od leta 2008 podeljuje NUK, ter kasneje še državno odlikovanje Red za zasluge za izjemen prispevek k promociji slovenske pisne kulturne dediščine.
Njegovo delo je ob bibliotekarski stroki obsegalo tudi prezentacije in raziskave gradiva. Posebej se je odlikoval ob pripravah odličnih razstav, ki jih je vedno opremil tudi z vsebinsko bogatimi spremnimi katalogi. Izreden odmev so imele razstave iz zgodnjega obdobja formiranja slovenskega jezika in knjige, v prvi vrsti razstava Rojstni list slovenske kulture (2004), na kateri je uspel združiti vse slovenske srednjeveške pisne spomenike. Podoben uspeh je doživela tudi razstava Prve slovenske knjige (2000), ki izdaja posebno pozornost in ljubezen do piscev slovenske protestantike in je dobila nadaljevanje z mednarodno razstavo Trubarjev in Ungnadov dar Evropi (2008), kjer je tematiziral njuno sodelovanje pri izdajah knjig Bibličnega zavoda v Urachu. Ob katalogizaciji posameznih korpusov rokopisnega gradiva in osebnih zapuščin literatov je pripravil še številne razstave in na njih predstavil najpomembnejše ustvarjalce našega slovstva iz različnih obdobij; naj jih naštejem le nekaj: Žiga Zois, Matija Čop, Janez Menart, Matej Bor, Bratko Kreft, Ciril Zlobec, Lojze Kovačič ter številni drugi.
Dolgoletno strokovno delo vodje Rokopisnega oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici se je ves čas tvorno prepletalo z njegovo živahno publicistično dejavnostjo. Obojega ni mogoče ločiti. Bil je kompleten in odločen intelektualec, ki življenja ni samo kontemplativno spremljal od daleč, želel je biti aktiven in po svojih močeh prispevati k dvigu zavedanja o pomembnosti kulture na naših tleh. Bil je zvest sodelavec založbe Mladinska knjiga, ki jo je najbolj obeležil kot avtor ali soavtor zbirke Album, kjer je objavil knjige : Zlata knjiga Simona Gregorčiča (2006), Trubarjev album: potovanje s Trubarjem (2008), Edvard Kocbek: Mesec s kolobarjem (2011), Rudolf Maister: Sto let severne meje (2018), Fran Saleški Finžgar: Vera v resnico, lepoto in pravico (2021), zasnovane kot spominske biografske študije in bogato opremljene s slikovnim gradivom. Posebej rad je skrbel za faksimilirane izdaje pomembnih slovenskih del, bodisi tiskanih ali rokopisnih, na to temo je tudi doktoriral. Med njimi je treba v prvi vrsti omeniti protestantike, Dalmatinovo Biblijo , Trubarjeve Katekizem in Abecednik, Postilo, Register, Ta drugi del Novega testamenta, Gregorčičeve prve zbirke Poezije, pa rokopisne faksimile Stiškega rokopisa, Prešernovih Poezij, Kocbekove Zemlje, ob pisateljevi stoletnici smrti pa ponatis medvojne izdaje knjige Šopek Cankarjevih pisem.
Privlačilo ga je pogosto zapleteno in kompleksno vprašanje človekove notranjosti, antagonizmi eksistence v različnih bivajskih situacijah, ki se najbolj iskreno odražajo v dnevniških zapiskih in korespondencah slovenskih kulturnikov. Za natis je pripravil rokopisne dnevnike pesnika Janeza Menarta, pisatelja Lojzeta Kovačiča, igralke Alje Tkačev ter zanimivo korespondenco med Josipom Vidmarjem in Karmelo Kosovel. Objavljeno dopisovanje med pesnikom Karlom Destovnikom – Kajuhom in njegovo medvojno ljubeznijo Silvo Ponikvar, zbrano v knjigi Ljubimca z Vošnjakove ulice, je postalo celo knjiga leta 2014.
Seznam objav je seveda še zelo dolg in spominski zapis ne more postati samo suhoparna bibliografija zbrane publicistike. Fasciniral me je izreden razpon njegovega zanimanja, ki se ni ustavilo le ob določenem zgodovinskem obdobju ali literarnem okusu: z enakim entuziazmom se je loteval tako samih začetkov slovenskega jezika kot modernizma v 20. stoletju. S popolnoma enako in nepristransko naklonjenostjo do jezika in literature se je posvečal tako Trubarju, Valvasorju, Zoisu, Čopu, Gregorčiču, Jurčiču kot današnjim literarnim sodobnikom. Vsekakor pa je treba v kontekstu Glavanovega raziskovanja omeniti dve najpomembnejši osebi, ki sta ga svojevrstno zaznamovali in jima je namenil večino svojega opusa. Ob že omenjeni protestantiki se je posebej intenzivno posvečal Primožu Trubarju, ki ga je neznansko privlačil kot začetnik slovenskega knjižnega jezika. Med pogostimi pogovori, ob katerih sem se ogromno naučil, sem bil vedno začuden nad neverjetno širino njegovega znanja, ki se ni omejilo le na biografsko, jezikovno in knjižno problematiko, pač pa je segalo tudi globoko na področje Trubarjeve teologije. Na drugačen način pa ga je zaznamovalo še življenje in delo Edvarda Kocbeka, ki ga je privlačil kot človek, kot mislec in kot ustvarjalec. Verjetno zelo redki vedo, kakšne dolge nočne ure je dolga leta preživljal ob skoraj neberljivi pisavi Kocbekovih številnih dnevnikov, ki si jih je skoraj vsak večer na hitro zapisoval cela desetletja. V tem pogledu Glavanovega vztrajnega in trmastega trdega dela ne moremo opisati kot prepisovanje: primernejši izraz bi bil izkopavanje. Nihče si namreč ne more predstavljati mukotrpnega prebiranja in razbiranja Kocbekove pisave in njegovih lapidarno zapisanih misli, o katerih smo pogosto in dolgo debatirali. Številni Kocbekovi dnevniki so v sklopu pesnikovega Zbranega dela, ki ga je po smrti Andreja Inkreta urejal dr. Glavan, zdaj ostali kot torzo. Morda ravno to vztrajno in natančno delo najlepše oriše značaj in zanimanje dr. Glavana kot raziskovalca slovenske literarne zgodovine z vidika človeške notranje podobe ustvarjalcev, ki se zrcali v njihovih življenjih in literarnem delu.
Zavedal se je svojih lokalnih korenin in postal navdušen domoznanski raziskovalec kulturnega in literarnega življenja na Dolenjskem. Prav zato je težišče njegovih raziskav pogosto postavljeno v njegovo domače okolje, kamor so spadali književniki Josip Jurčič, Fran Jaklič, Louis Adamič in drugi. Bil je dolgoletni sodelavec in urednik Grosupeljskega zbornika, kjer se je redno oglašal s prispevki in na podlagi svojih zaslug postal častni občan občine Ivančna Gorica.
Ostal nam bo trajen vzgled tako na področju stroke kot tudi na področju iskrenih, tovariških medosebnih odnosov. S sodelavcim iz Rokopisne zbirke se strinjamo, da je bil to najlepši čas službene in osebne povezanosti, ki nas je v vseh pogledih notranje obogatila. Zavedal se je, da je prijetno, vključujoče in pozitivno delovno okolje prvi pogoj za spodbudno in uspešno skupno strokovno delo v zbirki in širše. Njegova službena avtoriteta in osebna karizma nista nikoli izhajali zgolj iz položaja vodje ali akademskega naziva, temveč vedno iz strokovnosti in predvsem iz pristne, neizmerne ljubezni do dela, ki ga je predano opravljal. Kot njegov dolgoletni sodelavec in naslednik na mestu vodje Rokopisne zbirke NUK sem ga neizmerno spoštoval, bil mi je ves čas svetel vzgled.
Naj zaključek obeleži pesem, ki sem jo izbral ob tem trenutku. Pesem, ki jo lahko razumemo tudi kot tolažbo ob izgubi in odhodu, pesem, ki razodeva človekovo prisotnost kot prostor brez časa, brez konca in brez smrti, kjer se notranji in zunanji kozmos stopita drug v drugem in zavest postane večno Eno s svetom in vesoljem. Tam si bo naš dragi Miha, če citiram njemu tako ljubega Kocbeka, na večernem nebu poiskal svojo zvezdo.
Mag. Marijan Rupert
Edvard Kocbek: Ob sveči
Bivanje,
čisto in polno.
Najkrajši in najgostejši svet.
Tako blizu mi še ni bil.
Tako daleč v njem še nisem bil.
Ne ganem niti s prstom.
Niti z utripom se ne premaknem.
Stojim kakor da ležim
in spim kakor da sem ugasil noč.
Prihajam kakor da se iščem.
Odhajam kakor da se vračam.
Negibnost me nosi.
Stalnost me spreminja.
Vse zunaj mene je moj jaz.
Vse znotraj jaza
je vse.