Na slovo Mance Košir je bila slovenska javnost pripravljena, saj v zadnjih letih svojega zemeljskega bivanja pred svetom ni skrivala svoje bolezni. Poslavljala se je od vseh, vsem na očeh trpela bolečine in nas učila, kako se s smrtjo pogovarjati kot s svojo sestro, jo prijazno in z razumevanjem sprejeti za svojo usodo. Celo več, imenovala jo je nujnost, ki nas šele nauči spoštovati in ljubiti življenje. Kakor Platonov Sokrat je vse svoje delovanje razumela kot pripravo ali vajo za smrt. Od njenega slovesa dalje bomo vsi, ki smo se z Manco srečali, in neponovljivo smo se z njo srečali tako rekoč vsi, smrt sprejemali drugače, morda celo lažje in blažje, saj je s pogumom sprejela poslanstvo, da nam pokaže, kako je vsak trenutek našega zemeljskega življenja čarobno lep, čudovit dar, pesem radosti in je tako del bivanja tudi njegov konec.
Sama je življenje resnično znala uživati v vsej polnosti in se ga, kakor pričujejo njene številne knjige, pesmi, radijske in televizijske oddaje, neskončno veseliti. Najprej je leta 1969 na Pedagoški akademiji v Ljubljani diplomirala iz matematike in fizike in se šele zatem posvetila novinarstvu in publicistiki, ki sta pozneje zaznamovala večino njenega poklicnega delovanja. Leta 1975 je diplomirala še na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo in za svojo diplomo prejela univerzitetno Prešernovo nagrado. Štiri leta pozneje je magistrirala iz socioloških znanosti, leta 1987 pa doktorirala na Filozofski fakulteti v Zagrebu iz filoloških znanosti.
Kakor je s svojim vedoželjnim, iskateljskim duhom posegala na različna znanstvena in umetniška področja, z enako strastjo se je preizkušala tudi v različnih poklicnih vlogah. Že kot očarljivo lepa mladenka je postala manekenka, snemala reklame in nastopala v filmih. Za vlogo Janice v filmu Breza je leta 1976 prejela nagrado za najboljšo filmsko debitantko v takratni Jugoslaviji, pozneje pa sodelovala še v več slovenskih filmih (npr. Sreči na vrvici, To so gadje …). Glavnino svoje službene poti, od konca leta 1980 do upokojitve leta 2005, je predavala na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Tu je bila dolga leta predstojnica Katedre za novinarstvo in med drugim oblikovala predmete o novinarski etiki, vzgoji za medije in literarnem novinarstvu, hkrati pa je za različne revije pisala tudi žlahtna novinarska besedila.
Z enakim žarom si je nove delovne izzive nalagala tudi po koncu poklicne poti. S svojimi krožki Beremo z Manco Košir je pomembno prispevala k širjenju bralne kulture med različnimi generacijami, zlasti med starejšimi. Prav njim, bolnim in umirajočim pa se je z vsem srcem in predanostjo posvetila v ljubljanskem hospicu, kjer je s knjigo v rokah in literarno besedo na ustih številnim umirajočim blažila bolečino in strah pred smrtjo. V svojem Ljubhospicu je zadnji teden svojega življenja našla tudi svoj poslednji dom in prav njemu namenila tudi svoje poslovilne misli. Sloveniji je poslala sporočilo o tem, da vse premalo storimo za oskrbo nemočnih in bolnih, da pokleknemo pred političnimi in finančnimi interesi v trenutku, ko bi morali drugemu, šibkejšemu in starejšemu, odmeriti zgolj in samo dostojanstvo, o katerem nas že dve tisočletji in pol uči antika, to je pravico do dostojnega slovesa. Táko dostojanstveno poslavljanje je ob njegovi bolniški postelji omogočila tudi pisatelju Marjanu Rožancu in se mu pozneje poklanjala s pietetnim prizadevanjem za ohranjanje njegovega spomina s podeljevanjem Rožančeve nagrade za najboljšo slovensko esejistično zbirko, za kar je prejela tudi častno priznanje Upravnega odbora Društva Marjan Rožanc. Pripovedovala je, kako je ob Rožančevem slovesu videla v sobi vzleteti metulja in takrat je spoznala ter odtlej vedela, da ima človeška duša v svoji nesmrtnosti nešteto podob, vse pa povezuje Ljubezen. In kot Ljubezen je razumela vse, sebe in druge, Boga in smrt.
Manca Košir je bila članica številnih združenj, med njimi tudi Slovenske matice. Čeprav se je Matičini duhovni družini pridružila sorazmerno pozno in zato ni uspela pri nas izdati nobenega dela, je z zanjo značilnim šarmom obiskovala naše prireditve, podpirala Matičino dejavnost in z veseljem izbirala našo dvorano za prostor predstavitve svojih knjig, zlasti pesniških srčnic, ki so se ji porajale v zadnjem obdobju. Bila je človek, ki je s prostodušno iskrenostjo na glas povedala, da smo kdaj predolgi ali da jo dolgočasimo, in po drugi strani vneto aplavdirala vsemu, kar jo je navduševalo. Eden njenih zadnjih odzivov na Matičine knjige je bil njen zapis o pesniški zbirki Miljane Cunta Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, ko je z blagim in pretanjenim bralskim občutkom zapisala: »Nežno tkanje iz zračnih niti in spominov je milo lepa, nova pesniška zbirka MILJANE CUNTA. Knjiga, vredna nagrad za odlično poezijo!«
Kadar sva se v svojih pogledih na družbeno dogajanje in etiko človekovega delovanja ali pa v svojih literarnih vrednotenjih izrazito razhajali, je sicer neutrudno vztrajala pri svoji odločitvi, ob naslednjem srečanju pa prinesla droben dar z mislijo, da je treba z Ljubeznijo premagati vse spore in razhajanja. Kar Gradnik poje, je Manca Košir živela, prebivala je v razpetosti med erosom in thanatosom in čeprav se ob slovesu lahko zdi, da je smrt dokončno zmagala, je Mančino priklicevanje Ljubezni pustilo svetlo luč v nas, ki ne bo ugasnila.
Ignacija Fridl Jarc
