V soboto, 20. maja 2023, je tri dni pred 72. rojstnim dnevom končala svojo bogato življenjsko pot dr. Nada Praprotnik, botaničarka, kustosinja in muzejska svetnica, naravovarstvenica in publicistično izjemna avtorica. Po študiju, ki ga je zaključila z diplomskim delom Floristična oznaka območja Vrtače v osrednjih Karavankah, magisterijem o muškatnem kamnokreču v Jugovzhodnih Apneniških Alpah in doktoratom o Ilirskem flornem elementu v Sloveniji, je bila od leta 1975 zaposlena v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, kot vodja Kustodiata za botaniko, vse do upokojitve leta 2013. Skrbela je za urejanje muzejskih herbarijskih zbirk – tudi najstarejši znani herbarij na Slovenskem iz leta 1696 je med njimi, ki ga je uredil zdravnik Janez Krstnik Flysser iz Ljutomera. Ob tem je v pogovoru včasih omenila prostorsko stisko, vendar je z gorenjsko trmo, saj je bila doma v Mostah pri Žirovnici, premagovala vse težave, tudi dvakratno selitev zbirk. Poskrbela je za digitalizacijo večjih zbirk, npr. Flora exsiccata Carniolica. Herbarij je dopolnjevala z rastlinami, ki jih je nabirala zlasti v Julijskih Alpah in Karavankah. Samostojno ali v soavtorstvu je pripravila različne razstave: ob 50-letnici Juliane, Travnik, Prizadevanja naravoslovcev na Slovenskem in njihov prispevek k narodni kulturi, Zdravilne rastline, Blagayev volčin – naša botanična znamenitost, Ogrožene praprotnice in semenke v Sloveniji, 50–obletnica smrti botanika Alfonza Paulina (1853–1942), Varstvo narave na Slovenskem, 75 let botanike na ljubljanski univerzi, 200–letnica smrti botanika Karla Zoisa (1756–1799), Alpiner botanischer Garten Juliana in Trenta v Biološkem inštitutu Botaničnega vrta v Münchnu, Narava Slovenije – Ljubljansko barje in Iška, Narava Slovenije – Alpe, Živela Evolucija, Botanična zgodovina Grajskega griča – Ljubljanski grad idr.
Z izjemnim žarom in vztrajnostjo je preučevala življenje in delo botanikov, ki so v preteklosti raziskovali floro slovenskega ozemlja – Franca Ksaverja Wulfena, Karla Zoisa, Balthasarja Hacqueta, Franca Hladnika, Henrika Freyerja, Žigo Grafa, Andreja Fleischmanna, Valentina Plemla, Karla Dežmana, Jurija Dollinerja, Nikomeda Rasterna, Alfonsa Paulina, Giovannija Antoniosa Scopolija, Frana Dolšaka, Angele Piskernik in to objavljala v obsežnih razpravah in sporočala na predavanjih – o Angeli Piskernik leta 2019 tudi v Slovenski matici.
Nada Praprotnik je vse svoje poklicno obdobje tudi strokovno vodila alpski botanični vrt Julijana, ki ga je leta 1926 v Trenti ustanovil Tržačan Albert Bois de Chesne, in skrbela za ohranjanje naravovarstvene in vzgojno-izobraževalne vloge vrta. Opravila je popis vseh rastlin v vrtu, sestavila seznam vrst, ki so rastle v preteklosti, in skrbela za poimenovanje rastlin na informativnih oznakah. Za skupine obiskovalcev, med njimi so bili številni učenci, je pripravila vodenje po vrtu, kjer je z zanjo značilno skromnostjo in umirjenostjo, a velikim znanjem, razlagala zanimivosti rastlin in opozarjala na njihovo varovanje. O vrtu je napisala štiri tiskane vodnike, ki so bili prevedeni v štiri tuje jezike, in en interaktivni vodnik. S Cirilom Mlinarjem je o vrtu posnela tudi film.
Pomembna dejavnost Nade Praprotnik je bilo sodelovanje pri Planinski zvezi Slovenije, kjer je bila nekaj let načelnica Komisije za varstvo narave in Gorsko stražo. Pripravljala in vodila je izobraževanja za inštruktorje varstva narave. Za svoja prizadevanja je leta 2009 dobila diplomo Angele Piskernik.
Ob Nadini 70. letnici je bil v botaničnem glasilu Hladnikia, ki ga izdaja Botanično društvo Slovenije, objavljen prispevek Bibliografija dr. Nade Praprotnik. Z več kot 800 omenjenimi objavami uvrščajo avtorji prispevka, Špela Pungaršek, Jože Bavcon in Igor Dakskobler, Nado Praprotnik med najbolj plodovito slovensko botaničarko. Številne prispevke je objavila v Hladnikiji, pri kateri je bila leta 1993 tudi med pobudniki za njeno izhajanje, pozneje tudi urednica. Leta 2018 je bila proglašena za častno članico Botaničnega društva. Ob znanstvenih in strokovnih člankih je pripravila številne poljudne prispevke za revije: Proteus, Pil, Gea, Mavrica, Novice izpod Stola, Epicenter, Jeseniški zbornik, Mohorjeva pratika in Mohorjev koledar, in tako z botaničnimi vsebinami seznanjala bralce, še s posebno pozornostjo najmlajše. Svoj zadnji prispevek o Scopoliju – botaniku v deželi Kranjski, ki je v soavtorstvu z Jožetom Bavconom in Blanko Ravnjak izšel 3. junija 2023 v Sobotni prilogi časopisa Delo, je pripravljala nekaj dni pred smrtjo.
Mag. Andrej Seliškar